Davčne blagajne so torej tudi pri nas od 1. januarja obvezne za tiste, ki poslujejo z gotovino. Glede na študijo profesorja Friedricha Schneiderja z univerze Johannesa Keplerja v avstrijskem Linzu je siva ekonomija oziroma utajevanje davkov pri Slovencih tako rekoč nacionalni šport. Utajimo namreč trikrat več davkov kot na primer avstrijski sosedje ali pa kot Švicarji, ki kraljujejo na lestvici davčne poštenosti. Največji utajevalci so Romuni in Bolgari, v teh državah delež sive ekonomije v BDP po ocenah presega 30 odstotkov; pri davčno najbolj poštenih nacijah pa se giblje okoli desetih odstotkov.
Tudi Hrvatje, po njihovem zgledu smo uvedli davčne blagajne, so po študiji omenjenega profesorja po deležu utajenih davkov visoko nad povprečjem EU. Znano sicer je, da so sosedje v prvem letu po uvedbi davčnih blagajn prijavili za dobro milijardo evrov več prometa v gotovinskem poslovanju kot v letu 2012, v hrvaški državni proračun pa se je nateklo za skoraj 18 odstotkov več denarja. Podobno se je nadaljevalo tudi leto kasneje. V hrvaških gostinskih lokalih so prihodki, ne glede na recesijo, po uvedbi davčnih blagajn uradno zrasli za kar 68 odstotkov. Da je predvsem nadzor tisti, ki davčne zavezance prisili k bolj poštenemu ravnanju, kaže denimo tudi primer Italije. V eni od akcij preganjanja sive ekonomije so inšpektorji ves dan osebno na terenu spremljali posel v izbranih zlatarnah, in promet v njih se je v času nadzora povečal za več deset odstotkov. V Italiji menda davke utajuje vsak peti davčni zavezanec.
V eni od svojih študij je Schneider, ki sodi med največje strokovnjake za preučevanje sive ekonomije na svetu, ugotovil, da se razmere na področju utaje davkov izboljšujejo. Počasi, a vendarle. Od leta 2003 do leta 2014 se je namreč razsežnost sive ekonomije v 28 državah EU glede na delež v BDP v povprečju znižala za štiri odstotne točke.
Slovenska finančna uprava si je zadala, da bo s pomočjo davčnih blagajn nadzirala tudi delo in zaposlovanje na črno, tudi v dejavnostih, kjer naj bi se davčnim obveznostim najpogosteje izogibali; torej v gradbeništvu, gostinstvu, frizerstvu, pa med drugim v advokaturi, zobozdravstvu, popravilu avtomobilov, varstvu otrok ali pri zasebnih inštrukcijah.
Ivan Oman, starosta slovenske politike, je pred dnevi, sicer v nekem povsem drugem kontekstu, govoril o tem, zakaj Slovenija v četrt stoletja po tem, ko je stopila na pot samostojnosti, ni postala druga Švica. Menda smo se premalo »našvicali«, da bi prišli do tja. Eden od kazalnikov, kako daleč smo od obljubljene dežele, je tudi stopnja utaje davkov. Dejstvo pač je, da pošteno plačevanje davkov pri nas ne pomeni vrline, ampak prej velja kot dokaz neiznajdljivosti. Dokler bo tako, bo Švica ostala daleč. Nedosegljiva.
