V mini paketu predlagane davčne reforme, ki ji nasprotujejo vsi, od sindikatov do gospodarstvenikov, sta noveli zakona o dohodnini in zakona o davku od dohodkov pravnih oseb ter novi zakon o posebni davčni obravnavi nagrajevanja uspešnosti delavcev.
Ob vsesplošnem nezadovoljstvu s predlogi davčnih sprememb je predlog reforme doživel že tudi dve napovedi ustavne presoje. Pa tudi očitke o netransparentnem delovanju njenih predlagateljev. Na koncu še napoved njenih dveh glavnih snovalcev, gospodarskega ministra in ministra za finance: v koaliciji bomo odtekli še nekaj krogov, preučili pripombe, ki so se nabrale v javni razpravi, in odločili, ali morebiti ne bi stopili na zavoro. Morda na koncu iz vsega skupaj ne bo nič; če bo gospodarstvo presodilo, da od sprememb ne bo koristi, reforme po napovedih ministrov ne bo. Za piko na i je reformi včeraj odrekla podporo tudi največja vladna stranka SMC.
Zdi se, da so ocene bolj ali manj enotne: namesto pričakovane razbremenitve, ki bi prinesla večjo konkurenčnost gospodarstva, prinašajo spremembe predvsem »prestrukturiranje« javnih financ. Povejmo po domače: na eni strani bi minister Mramor najprej pobral za 87 milijonov evrov več davčnih prihodkov, nato bi na drugi strani omogočil delodajalcem bonus v višini 70 milijonov evrov. Tolikšna naj bi bila namreč približno ocena razbremenitev plačila prispevkov, če bi dejansko začel veljati predlagani zakon o posebni davčni obravnavi nagrajevanja uspešnosti delavcev. Delodajalci bi lahko samostojno, po lastni presoji, izbirali, kdo od zaposlenih bi bil ugodnosti deležen. Presojo te zakonske rešitve na ustavnem sodišču napovedujejo sindikalisti. Napoved ustavne presoje pa je doživel že tudi predlog, po katerem bi kapitalske dobičke obdavčili za nazaj brez časovne omejitve.
Zakaj finančnemu ministru očitajo tudi netransparentnost? Sam trdi, da olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj ne pripomorejo h gospodarski rasti. Zato bi jih ukinil. Analiz, ki naj bi to dokazovale, ni videl še nihče. Jih namreč, kljub pozivom, ni želel razkriti. Znižanje olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj ter investicije bi po mnenju gospodarstvenikov izničilo eno redkih konkurenčnih prednosti Slovenije pri tujih naložbah.
V razgretem ozračju minister Mramor, kot rečeno, ugotavlja, da smo potrebni psihiatrične obravnave. Ker ne vidimo, da nam gre bolje, kot se nam zdi. Da smo Slovenci pač srečni, če smo nesrečni. In res: razpoloženje potrošnikov se je po najnovejših podatkih državnih statistikov poslabšalo. Ne glede na to, da imamo gospodarsko rast, in ne glede na to, da ima Slovenec v banki v povprečju 7450 evrov (dva odstotka več kot lani oziroma 670 evrov več kot pred krizo). Pa tudi ne glede na to, da je zadolženost slovenskih gospodinjstev najnižja v območju evra. Pravega optimizma ni, zaupanja v prihodnost pa prav tako ne.
Kaj je torej narobe? Teoretično se zdi mogoče dvoje: ali da je popačeno (medijsko) ogledalo ali pa je kaj narobe s tistim, ki se gleda v njem. V aktualnem primeru se zdi tisto drugo.
