Sanje brez stika z realnostjo
Zaradi vsega tega je treba imeti veljavni nacionalni program za kulturo pred očmi tudi pri obravnavi osnutka ljubljanskega kulturnega razvoja. Najprej zato, ker je metodologija pisanja v celoti povzeta po republiški. Problem nacionalnega programa za kulturo je ta, da njegovi pisci in z njimi državni zbor niso pomislili, da se strategije delajo in sprejemajo zato, da se v praksi uresničijo, in ne zato, da predstavljajo neuresničljive sezname želja, še več, sanje o tem, kakšna naj bi bila in kako naj bi se razvijala kultura. Tako kot je napisan, ni izvedljiv niti v naslednjem ciklu, po letu 2020. Tudi pisci mestnega kulturnega razvoja sanjajo o čudežni prihodnosti kulture in umetnosti v Ljubljani. Namesto da bi se uprli čarobnim zvokom vilinskih nimf, stopili na realna tla in pripravili strategijo možnega in uresničljivega v prihodnjem štiriletnem obdobju, so prišli s predlogi, ki jih bo kulturna javnost sicer podprla, mestni politiki, ki sicer ima posluh za kulturo, pa je zaradi omejenih finančnih možnosti ne bo uspelo pospremiti v življenje.
Če bi Ljubljana hotela imeti času primeren in realen pogled na razvoj kulture, bi bilo dobro, da bi svoj kulturni dokument razdelila na dva dela, na redni in posebni del. V prvem delu bi bili predstavljeni ključni cilji in kazalniki ter glavni problemi in načrtovane rešitve. Posebni del pa bi določil novosti kulturne politike; strateške premike torej, ter sredstva, potrebna za njihovo uresničitev. Tu nekje se v prepodrobnem naštevanju preštevilnih ciljev ter še številnejših ukrepov in kazalnikov, ob mučnih ponavljanjih in podrobnem opisovanju stanja sedanji osnutek razvodeni in po obsegu strani razbohoti do onemoglosti. Mimogrede, dokument, ki je pripravljen za mestni svet, v nobenem primeru ne bi smel obsegati več kot 30 strani. Sprejemali ga bodo svetniki, ki niso kulturniki, in če kaj, jih mora z izvirnim pristopom in jedrnatostjo zainteresirati vsaj za to, da ga bodo prebrali, preden bodo dvignili roke. Na to je treba posebej opozoriti zaradi slabe prakse pri sprejemanju nacionalnega programa za kulturo v državnem zboru, ki je bil še vsakokrat doslej sprejet z 98- do 100-odstotnim soglasjem pozicije in opozicije.
Udar v mestno zeleno svetinjo
Posebni del lokalnega programa za kulturo bi se moral preliti v izvedbeni načrt za vsako predlagano strateško nalogo, mestni svet pa bi ga moral sprejeti takoj, ko bo potrdil krovni kulturni dokument za prihodnja štiri leta. Šele ta načrt bo prava pika na i, saj bo osmislil realnost sprejetega razvoja kulture v mestu. Še ene strategije, ki bo lep in hkrati neuresničljiv seznam želja, kultura ne potrebuje.
Slednje še posebej velja za izjemno optimistično predstavljeni program 15 novih investicij v kulturo do leta 2019. Enako obširen je tudi aktualni seznam republiških investicij v kulturo, ki čaka na potrditev slovenske vlade in je vreden okoli 175 milijonov evrov. Če kaj, je obema seznamoma skupna samo ena strategija, in sicer tista, ki računa na izdatno podporo iz evropskih kohezijskih sredstev. Še kako bi bilo dobrodošlo, če bi se mestna in republiška oblast dogovorili vsaj o (ne?)možnosti gradnje novega poslopja za SNG Dramo.
Osnutek, ki je v javni razpravi, bo treba na poti do predloga izboljšati in zgostiti. V imenu jasnosti in doslednosti bo treba popraviti protislovne usmeritve in črtati nekaj nesprejemljivih in celo škodljivih ukrepov. Če se kot »slabost« in nato še enkrat celo kot »nevarnost« kulture v mestu navaja prevelika osredotočenost kulture v središču mesta, zakaj se prav tja, na Ajdovščino, želi umestiti gradnja tako imenovanega minipleksa štirih dvoran za filmsko kulturo. Če je kot »slabost« prepoznano pomanjkanje lastnih sredstev MOL za velike kulturne projekte, se zdi projekcija 15 novih investicij preveč optimistična. Če je »slabost« nesistemska urejenost sofinanciranja šestih mestnih javnih kulturnih zavodov, potem je treba vsaj predlagati, kako to slabost odpraviti. Če so »slabost« neustrezne prostorske razmere nekaterih zavodov, navajata se Slovensko mladinsko gledališče in Mestno gledališče ljubljansko, je toliko bolj pomembno iskanje skupne rešitve tudi za SNG Drama. Če gre v mestu za »nevarnost« prevlade količine nad kakovostjo kulturnih in umetniških vsebin (kar je presneto točna ugotovitev), zakaj ni med predlaganimi ukrepi niti enega, ki bi odpravljal to »nevarnost«?
Nobene potrebe nadalje ni, da se med »prednosti« kulture v mestu uvršča »uspešno programsko in poslovno delovanje javnih kulturnih zavodov MOL«. Že zato, ker to preprosto ni res, pa tudi sicer take izrazito subjektivne ocene ne spadajo v strateške dokumente! O »prednostih« stabilnega financiranja kulture iz mestnega proračuna bodo verjetno povedali svoje samozaposleni in nevladne organizacije. Problematičen se zdi tudi cilj o spodbujanju sodelovanja med javnimi kulturnimi zavodi in NVO. So zavodi, ki morajo skrbeti za sodelovanje, zlasti to velja za kulturne centre. Siliti ciljno vse zavode v sodelovanje z drugimi pa je lahko celo škodljivo, saj mora vsak strokovno usmerjeni zavod najprej poskrbeti za utrjevanje svoje identitete v prostoru in širše ter s tem za razvoj stroke, ki mu je naložena v poslanstvu. Tudi ocene, kot je tista o dosedanjih produkcijah uprizoritvenih dejavnostih, ki da niso »razvojno naravnane«, ne spadajo v strateški dokument.
In – kaj manjka? Bistveno: celovita predstavitev finančne plati razvoja kulture. Te namreč sploh ni, so le koščki pri nekaterih ukrepih in pri veličastnem finančnem načrtu 15 investicij, ki naj bi jih dobili nekje do leta 2019, za 100 milijonov evrov.
Kljub tej hudi pomanjkljivosti je dana informacija, da se bo lahko javnost opredelila do predloga gradnje novih kulturnih objektov v mestu in da bomo skupaj našli odgovor na ključno vprašanje, koliko novih javnih kulturnih zavodov in njihovih razširitev sploh še lahko zdrži mestni proračun. Med vsemi predlogi je še vedno najbolj sporna predlagana razširitev mestnega kina Kinodvor, v katero naj bi se vložilo 6,5 milijona evrov, in to za gradnjo večdvoranskega kompleksa pod Ajdovščino, ter usposobilo travnik v Tivoliju za poletni kino. Tam nekje sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja smo si javnost in mestna oblast sveto prisegli, da Tivolija ne bomo več obremenjevali z novimi objekti, da mu bomo pustili biti Tivoli − zelena pljuča mesta. Po tridesetih letih se zgodi obrat: mestna kulturna politika se hoče odreči svoji ekološki razsežnosti in udari s predlogom o poletnem kinu naravnost v srce mestne svetinje, imenovane Tivoli.
