Kaj je tri leta po zaključku projekta Evropska prestolnica kulture – Maribor 2012 ostalo v mestu? Projekt, ki je za sabo pustil neizpolnjene investicijske načrte, je bil bržkone izgubljena »zgodovinska priložnost«, četudi je mesto po mnenju sogovornikov kulturno živahnejše.
Javni zavod Maribor 2012, ki je bil ustanovljen prav za organizacijo tega projekta, je trenutno v postopku likvidacije, ki še ni končana zaradi izterjav in sodnih sporov. Vloga skrbnika trajnostnih programov je zaupana Narodnemu domu Maribor (NDM), ki občino zastopa tudi pri vsebinskih in programskih vprašanjih, ki se odpirajo v kontekstu sodelovanja z bivšimi, aktualnimi in bodočimi evropskimi prestolnicami kulture.
Danes se pod njegovim okriljem kot del trajnostnega razvoja po EPK izvajajo štirje programi, to so Kulturni dnevnik, Art Kamp, Festival Maribor in del programa Živa dvorišča v okviru Festivala Lent in Vilinskega mesta ter decembrskih prireditev. Sredstva zanje zagotavlja občina v okviru rednega financiranja, a ne neposredno, ampak prek NDM, ki jim je lani namenil 337.100 evrov. Glede drugih projektov EPK na občini pojasnjujejo: »Od leta 2014 dalje nimamo posebnega režima skrbi za te programe, saj morajo njihovi izvajalci, enako kot izvajalci drugih programov, kandidirati na javnih razpisih.«
Nemarno z dediščino
Zato bržkone ne presenečajo ugotovitve likvidacijskega upravitelja Saše Drobnaka, ki v poročilu o poteku likvidacijskega postopka ugotavlja, da se po več kot dveh letih kaže, da se partnerske občine niso zavezale k medsebojnemu sodelovanju. »Tudi zato danes ne razpolagamo z natančnim posnetkom programov in projektov, ki predstavljajo dediščino EPK 2012, kakor tudi ne z enotno platformo, ki bi to dediščino razvijala in povezovala.« Nepočrpana evropska sredstva za trajnostne programe po EPK so zgolj ena negativnih plati mlačnega odnosa občine po koncu projekta.
Zamujene priložnosti po »prelomnem« letu
Kritični do zapuščine EPK so predvsem v nevladnih organizacijah. »Bojim se, da ni ostalo veliko. Sploh če pogledamo skozi prizmo trajnostnega razvoja in izboljšanja produkcijskih pogojev za delo ter seveda dopolnitve kulturne pokrajine,« pravi direktor zavoda UdarnikSrđan Trifunović. »Nekako imam občutek, da smo ga vsi pometli pod preprogo.« Tako on kot drugi sogovorniki opažajo, da se je vidnost mesta vendarle izboljšala in da ga tujci še naprej obiskujejo.
Eden od tvorcev prvotnega koncepta projekta Peter Tomaž Dobrila meni, da je EPK spodbudila drugačen odnos meščanov do kulture in umetnosti, med drugim so prireditve bolje obiskane. Meni, da bi bilo treba ohraniti javni zavod, ki je trenutno v likvidaciji, in se z njim evropsko profilirati, kandidirati na razpisih mednarodnih programov. O izboru trajnostnih programov EPK meni, da je bil preveč naravnan v želje in interese posameznikov, zato se je kmalu pokazal neustrezen za nadaljnje preživetje.
Obrat kulture h gospodarstvu
Center alternativne in avtonomne produkcije – CAAP je nastal v okviru programskega sklopa EPK Urbane brazde, ki je dobil le približno štiri odstotke proračuna, a po mnenju mnogih še danes daje najvidnejše rezultate. Še vedno povezuje in razvija programe, socialna podjetja in zadruge, ki se ukvarjajo s trajnostno lokalno preskrbo s hrano, biotsko pestrostjo, vključevanjem Romov, urbanimi vrtovi itd. A sistemske podpore tudi za te programe ni. »Prijavljamo se lahko na občinske razpise podobno kot vsi drugi akterji v mestu. Žal tudi urbani vrtovi niso umeščeni v mestno politiko tako, kot je sprva obetalo,« pravi vodja CAAP Karolina Babič. »Glede dediščine EPK moram reči, da me veselita predvsem dve zadevi, prvič, da se mi zdi mesto kulturno bolj živo kot kadar koli. Ne vem, ali je to zaradi EPK ali kljub EPK, zaradi mariborskih vstaj ali česa drugega, a vendar se mi zdi, da kulturniki dajejo veliko od sebe, in to kljub finančni puščavi, ki tu vlada od leta 2012 dalje.«
