Pričakovanja so bila ogromna, a mislim, da niso bila realna. Zgodba EPK je startala iz nevladnega sektorja, kot je to značilno tudi za druge države. Potem ko je preseženo rivalstvo med mesti znotraj države in je naziv potrjen, se vmeša velika politika in vsi na položajih moči. Tu se je zgodila prva napaka: vsebinsko je projekt vodil zavod Maribor 2012, ustanovljen prav za ta namen, področje naložb za infrastrukturo pa občina. Nič čudnega, da ni bilo premikov pri infrastrukturi, četudi smo imeli strašno velika upanja in so bili tako rekoč nujni.
Veliko denarja je bilo vloženega v enkratne dogodke. Je bilo to smiselno?Za primer lahko povem, da je Murska Sobota kot partnersko mesto iz tega naslova pridobila prenovo starega mestnega kina, kjer je zdaj sodobno opremljena večnamenska dvorana Park. Prekmurci so želeli ta kino, zato so v otvoritveno slovesnost vložili zelo malo denarja, medtem ko je Maribor veliko denarja porabil za odprtje, za neuspešno naložbo Maksa, kjer je še zdaj gradbena jama, in za druge zadeve.
So pogoji za delo ustvarjalcev torej še vedno enaki kot pred EPK?So. Nevladniki pogrešamo neodvisni oder za uprizoritve. Dve leti po EPK se je sicer samoiniciativno vzpostavil oder v konceptu intimnega gledališča v GT22. Ni pa to oder za srednje velike ali večje uprizoritve. Ko pripravljaš festival, je zelo težko, ker moraš sprejeti datume in odre, ki so na voljo v javnih zavodih.
Je danes v mestu sploh še kaj videti od projekta, ki naj bi bil »zgodovinska priložnost«?Ostal nam je Vetrinjski dvor, kjer je bil sedež zavoda in kjer je danes veliko dobrih vsebin ter programov. Vzniknilo je ogromno novih iniciativ, za katere ni jasno, ali so nastale kot posledica EPK ali kljub EPK. Neke stvari so se nedvomno premaknile. Če nič drugega, je nevladni sektor ugotovil, da se moramo bolj povezovati med seboj, pa tudi z občino in mestnim svetom. Po izginotju prejšnjega koledarja EPK je nevladni sektor vzpostavil novo spletno stran Maribor is the future, ki se ji bodo zdaj pridružili tudi javni zavodi. Nevladniki poganjajo kolesje glede inovativnih premikov v mestu.
Je producentom danes lažje priti do javnih sredstev?To je tisti del zgodbe, kjer se še vedno melje po starih principih. Nevladniki smo še naprej odvisni od razpisov in pri tem ni bilo nobenega napredka, da bi se postopke vsaj nekako racionaliziralo, pospešilo, poenostavilo. V tem trenutku ne vemo, kdaj bo občina objavila razpise. Izvajalcem je najpomembneje, da bi se lokalni in nacionalni razpisi časovno uskladili. Za uspeh štejemo, da smo ob manjšanju sredstev spoznali, da je vse bolj smiselno povezovanje producentov.
Ampak včasih vas zebe?V petek je bil v Centralni postaji fantastičen zvočni performans Petre Kapš, a bilo je mrzlo. Udarnik je zaprt, ker nimajo denarja za ogrevanje in druge stroške. Zato grem danes s prijateljicami film Jastog gledat v umetniški kino na Ptuju. To je sramotno, da v Mariboru še vedno nimamo vzpostavljenega tovrstnega kina, ki bi normalno deloval, in moramo zato v sosednje, nekajkrat manjše mesto.
Kaj pa zavest meščanov o pomenu kulture in umetnosti? Mnogi poudarjajo, da je prav ta po EPK višja.Menim, da je pomembnejši dvig zavesti med ustvarjalci in tudi nekaj več moči v odnosu z odločevalci. To je posledica vstaj, ki so kulturnike najprej povezale na ulici. Dve leti po EPK je bila namreč v proračunskem predlogu ničelna postavka za nevladnike, čemur smo se odločno zoperstavili. EPK pa je napravil tudi čistko med ustvarjalci, saj jih je kar nekaj nehalo delovati, hkrati pa so nastali nove iniciative in prizorišča. Omenila bi Kiblo Portal, vrhunski razstaviščni prostor, kjer je prav zdaj odlična razstava Matjaža Krivica, Tkalko, GT22, Salon uporabnih umetnosti. Več je tudi življenja na ulicah. Vse to je dediščina EPK.
Kot članica mestnega sveta v letih 2013 in 2014 ste lokalno (kulturno) politiko pogledali še z druge plati. Kakšen vtis ste si ustvarili o njej?Prišla sem ravno ob koncu EPK in tako dobila skozi pregledovanje poročil še drug vpogled v vso zgodbo. Predvsem sem ugotovila, da mnoge informacije z nevladne scene sploh ne pridejo do odločevalcev in obrnjeno. Posledično sem dosegla uveljavitev aktivnejšega dialoga nevladnikov z uradom za kulturo in mladino, ki je danes utečena praksa, in v letu 2014 povečanje sredstev za programe, projekte in ponovno vzpostavitev mednarodnih projektov. Potrdilo se je, kako pomembni so evalvacije, soočenja in odprte javne razprave. Spoznala sem, da urad za kulturo velikokrat prelaga odgovornost na mestno upravo ali na župana in obrnjeno. In da je pomanjkanje kadrov zelo priročen odgovor ali izgovor.
Obstaja v mestu politična vizija za razvoj kulture?Ne bi rekla. Ko smo pisali lokalni program kulture 2015–2020, je bil drugi ukrep petodstotno zvišanje sredstev za nevladnike, a je ukrep z drugega mesta v končni verziji zdrsnil nekam nižje. Odnos oblasti do nevladnikov je diskriminacijski v primerjavi z javnimi zavodi. A ne glede na pogoje našega dela je gledalec končni uporabnik in sodnik, ki določa, ali ga je umetnost prevzela, mu odprla oči. Škoda, ker se politika tega tako slabo zaveda.
