Charliejeva naslovnica, ki je že izzvala mnoge ogorčene odzive (eno od pisem bralcev je prispelo celo iz Vatikana in ga je podpisal sam papež Frančišek), razumljivo bega, saj je na prvi pogled nenavadno uglašena z verskim radikalizmom, ki odgovornost za dejanja posameznika tako rad prelaga na Njega. Enega in edinega.
Peščica mladeničev, ki je pred dobrim letom dni s kalašnikovkami v rokah blodila po Parizu in streljala na neoborožene policiste, karikaturiste in novinarje, se je namreč pred lastno vestjo skrivala prav za Alahovim imenom. Njegovo ime, ali bolje rečeno tisto, kar so si pod tem imenom predstavljali, je morilce med njihovim pohodom opogumljalo in opravičevalo, jih odreševalo in naposled še vnebovzelo. Na uredništvo Charlie Hedboja pač niso prikorakali po svoji volji. Tja jih je, gluhoslepce, vodila Njegova nevidna roka. Smrt, ki so jo tistega dne tako radodarno sejali, so oni le ponižno sprejeli za svoje življenjsko poslanstvo.
A če so že teroristi v svoji moralni sprevrženosti prepričani, da morijo v božjem imenu in da so njihova dejanja božja dejanja, zakaj jim Charlie Hedbo prikimava? Zakaj bi zapriseženi francoski ateisti krivdo četice fanatikov radi prevalili na boga? Zakaj nas v maniri jugoslovanskih komunistov sprašujejo, kje je bil bog lanskega januarja, je bil terorist ali ga ni bilo, in z naslovnico ponujajo nedvoumen odgovor?
Kdor namreč ne razlikuje med bogom, ki je skupinici izgubljenih, frustriranih in na ves svet jeznih mladcev iz pariških in bruseljskih predmestij prišepnil, da jih bo vzel k sebi, v dženet, če bodo le razstrelili kamboško restavracijo v središču mesta in postrelili nekaj deset ljubiteljev sodobne glasbe, in bogovi, h katerim vsakodnevno moli milijarde miroljubnih vernikov po vsem svetu, se postavlja na stališče islamofobov, ki ne želijo videti in še manj razumeti razlik med islamskimi teroristi in drugimi muslimani.
Ali tudi Charlie Hedbo problem islamskega terorizma vidi izključno v islamu? Oziroma v bogu?
A naslovnico lahko razumemo tudi drugače. Charliejeva subverzivna provokativnost gre morda tokrat še korak dlje od teroristov in meri ravno na islamofobe. Preprosta podoba boga, ki ga lahko kot svojega prepoznajo tako katoliki kot muslimani, se jim morda lucidno posmehuje.
Prav nezadržno rastoče sovraštvo do muslimanov je namreč tisto, ki vztrajno riše zbanalizirano podobo Alaha, enega in edinega boga za milijardo muslimanov, ki seje smrt po New Yorku, Parizu, Alepu in Kabulu. A ko je to podobo morilskega boga Charlie Hedbo objavil na svoji naslovnici, so njeni resnični avtorji poskočili. To ni smešno, Charlie je šel predaleč, so penili, ker so na sliki boga, ki naj bi pred letom dni umoril Cabuja, Charba, Wolinskega in Tignousa, prepoznali svojega. Boga ljubezni in milosti.
Če verjamemo, da je bog eden, potem je eden, jim cinično sporoča Charlie. Če je bog odgovoren za nečloveška dejanja islamskih teroristov, če torej ne priznavamo razlikovanja med bogom, v čigar imenu ubijajo islamski teroristi, in bogom vseh drugih muslimanov, potem tudi ne moremo razlikovati med katoliškim, judovskim in muslimanskim bogom. In če je bog le eden, v svojem porogljivem slogu nadaljuje Charlie, potem trenutno ne more biti nikjer drugje kot na begu pred francoskimi policisti.
Papež Frančišek je v svojem odzivu na odmevno naslovnico zapisal, da gre za žalitev vseh vernikov. In ima popolnoma prav. Prav do vseh vernikov, ne glede na njihovo versko pripadnost, je žaljivo enačenje islamskega terorizma in islama, enačenje zlorabe vere z vero. Tu se papež in Charlie nedvomno strinjata. Kdor bogu podtika zločine ljudi, jih z njim pojasnjuje in opravičuje, ta nedvomno greši. Dobro je, da je papež to ugotovil ter tudi jasno in glasno povedal.
Seveda je možno tudi to, da v Charliejevi naslovnici sam vidim več, kot je na njej narisano in napisano, da mi se »snilo to što mi se htilo«, in da so tudi čarlijevci podlegli bolečini in množični islamofobni hipnozi, ki je po novembrskih terorističnih napadih zajela Francijo in ki po silvestrskih grozodejstvih v Kölnu najbrž ne bo prizanesla niti Nemčiji. Da je že zdavnaj prizadela vzhodno Evropo, pa tako ali tako vemo.
Če je to res in je tudi Charlie Hedbo pristal na nespametno obračunavanje z religijo, je to še dodatni razlog za skrb, saj nam že brez tega preti, da bo v domovini enakosti, bratstva in svobode, pa tudi po vsej naši domovini drugačnosti in enakopravnosti kmalu prevladalo prepričanje, da je naših bogov toliko, kolikor je nas, njihov bog pa je le eden, in še ta morilec.
Upam, da se zavedamo vsaj tega, da v kolikor do tega res pride, ne bo bežal noben bog, ne naš ne njihov. Bežali bomo mi.
