»Ajde, momci. Rusi i Turci. Enka, dvojka ali nula?«
»Kje igrajo?«
Adi in nogomet. Ali pa Ranka in gorsko kolesarstvo. Ne gre.
»Debil. Svetovno je. Neutralan teren.«
»Pol pa enka. Rusi so Rusi.«
Aco se je zgrabil za tintaro.
»Pa kje ti živiš! A nisi vidu, da so komi une boge Ukrajince nalomil v kvalifikacijah? Oni bi rabil Mourinha, da im dodela to njihovo taktiko.«
»Kaj me pol sprašuješ, pizda. Dej stotko na Turčine pa se napuši…«
Amela se nam je približevala in Rusi in Turki so morali počakati, saj smo se Dejan, Adi in jaz skoncentrirali na življenjsko pomembne stvari. Aco pa je raje buljil v ekran.
»Ne me jebat!« je zatulil, kot da mu je kdo opraskal hondo. »Isis vodi proti EU tri nula na poluvremenu. A jst budala stavu na ove, kobajagi naše!«
»Kdo je dal gole?«
»Tri avtogole so si zabil, budale ene! Pičke europske! Dabogda se ni na europsko ne kvalificirali, majku vam briselsku.«
»A un naš Miro igra?«
»Ma ni njega ni na tribuni.«
»Ej, Adi, a za koga ti navijaš, ko igrata EU pa Isis?«
»Oboji mi ga popušijo. Papki šugavi! Bosna je zakon.«
Ne moreš ti Adija. Boli njega za vse. Njemu je Fifa tetka, Nato pa pedrski izraz za potem.
»Ne morem verjet, da si stavu na EU. Pa a nisi bral v Sportskih, da so ful skregani med sabo pa da se neki grupišu v garderobi, da je pol ekipe čist zase, da severnjaki v ekipi kao ne jebejo južnjakov pa te fore.«
Dejan obvlada, ni kaj. On to usput, ne da bi umaknil pogled z Amele.
»EU bi rabu Mourinha, ne pa Rusi. Noben drug ne more razvajenim milijonarčkom vcepit timskega duha. Special one al pa piši kući propalo. Ne more bit v fuzbalu demokracije. Mora se vedet, kdo že na njihovi polovici ustavlja kontre, kdo razbija organizacijo napada, kdo pa čaka, da im ga uvali. Ne pa vsi v napad ko NK Teslić. Ni čudno, da im ga Isisovci vsakih petnajst minut zabijejo.«
Eto ti ga na. Strokovna analiza, da je ni dva Obreza skupaj ne bi sestavila.
»Ma boli te kurac. Isis bo v polfinalu naletu na Amere, ki mu bodo jebal starša ena in dva.«
»Kdo bo gledu finale Kitajska Amerika! K bojo oboji letalonosilke v šestnaestercu parkiral in do jutr čakal penale.«
»Kaj bi dal, da zmaga Kitajska!«
Adi najbrž misli, da je Kitajska tistih par bajt z lampiončki ob cesti za Sarajevo, ampak on bi vseeno hotel, da oni zmagajo na svetovnem.
»Dosadili so mi že Ameri. Sej so dobri, ampak ne igrajo lepo. Vse vedno na silo.«
»Ta Isis bi znal presenetit, ful njihovih igralcev igra v Evropi. Pa mladi so, napaljeni…«
In spet Amela. Dejan je zgledal napaljen ko mamurni Radovan, ko na balkonu zagleda hladnu sarmu. Če so se ludi Isisovci pol toliko napalili, nima EU šans.
»A u pičku…«
»Kaj je?«
Aco je končno dvignil pogled s telefona. Razočarani Dejan mu je z roko kazal proti dvojki, kjer je Amela izginjala za vogalom, ampak Acotu ni bilo nič jasno. On je bil v nekem drugem svetu, jaz pa sem slišal Radovana: »Kad se ljudi prestanu okretat za ženskim guzicama, znaš da je počeo rat!« Ali pa svetovno. Nekaj od tega.
