Organizacija avtorjev in založnikov Sazor, ki je zadolžena za kolektivno upravljanje pravic iz naslova fotokopiranja avtorskih del, se je očitno znašla pred notranjim razkolom. Potem ko se je na slovenskih šolah doslej množično fotokopiralo, ne da bi avtorji za to prejemali nadomestilo, je Sazor zdaj tik pred podpisom sporazuma z ravnatelji slovenskih šol, v katerem bi določili tarife, ki bi jih šole plačevale kot nadomestilo avtorjem in založnikom. Prav zdaj pa založba Rokus Klett poslovodstvu organizacije očita, da deluje prerazsipno, in se zavzema za višjo tarifo in pravično razdelitev denarja.
Založbe stegujejo prste
Srž spora je delitev denarja. Po zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah se namreč nabrana sredstva delijo na pol med založnike in avtorje, ki so kot upravičenci prijavljeni pri Sazorju. V Rokus Klett se zavzemajo za to, da bi se ugotovilo dejansko stanje fotokopiranja, torej katera gradiva se dejansko fotokopirajo. »Nam se zdi pravično, da upravičenci dobijo sredstva iz tega naslova, tako avtorji, če teh pravic niso prenesli na založbe, kot založbe, če imajo v določenih primerih v lasti vse materialne avtorske pravice,« pravi glavna direktorica založbe Maruša Kmet. Povsem verjetno je, da bi na osnovi ugotovljenega stanja največ sredstev dobila prav založba Rokus Klett kot bržkone največji šolski založnik in njeni avtorji. Prav na področju izobraževanja pa naj bi avtorji v večji meri ob podpisu pogodb prenesli vse materialne avtorske pravice na založbo, kar pomeni, da bi v takem primeru založba pobrala tudi avtorjeva sredstva.
Pisatelj Miha Mazzini, ki v poslovodstvu Sazorja zastopa avtorje, na to pravi: »Za vzorčenje se vseskozi zavzemam in je tudi že domenjeno v osnutku pogodbe s šolami. Dejansko nihče ne ve, koliko in kaj se kopira, to moramo ugotoviti. Če literarnih del, recimo, ne kopirajo, zakaj bi literati dobivali nadomestilo?« Ostro pa je Mazzini proti temu, da bi o nadomestilih avtorjem odločale založbe glede na svoje pogodbe: »Avtorji podpisujejo vse mogoče in niti ne vedo, kaj so avtorske pravice. Če so nekoga nategnili pri honorarju, ga bodo zdaj še pri malih avtorskih pravicah? Nateg pri honorarju je bil enkraten, male avtorske pravice pa dobiva avtor do smrti in še dediči 70 let po njej – in zdaj bodo to dobivali dediči založnika, ker so avtorja enkrat uspešno nategnili?« Pravniki se ne strinjajo, ali je te pravice sploh možno prenesti, v Rokus Klett menijo, da jih je.
Moti jih razsipnost
V Rokus Klett so se lotili pridobivanja članov Sazorja, torej avtorjev in založb, na svojo stran, saj lahko po statutu organizacije le večina članov kar koli spreminja. Konec leta so članom (teh je trenutno 85, medtem ko je upravičencev skoraj 500) poslali formular, s katerim bi ti pooblastili založbo, da na izredni skupščini glasuje tudi v njihovem imenu. Ne obveščajo pa jih le o svojih pogledih na razdelitev denarja, pač pa tudi o razsipnosti poslovodstva. Rudi Zaman naj bi za nekaj ur dela na teden prejemal 3000 evrov honorarja bruto na mesec, kar po njihovo kaže na »izgubo stika z realnostjo«.
Zaman pojasnjuje, da je pri organizaciji redno zaposlen in prejema 2000 evrov neto, potem ko mu je nadzorni svet plačo dvakrat znižal, na kar je brez ugovora pristal. Iz svoje plače krije vse stroške, tudi pisarne, telefona in prevozov po vsej Sloveniji. »Pogosto se zgodi, da me s kakšne šole pokličejo, da bi jim prišel predstavit Sazor.« Plačilo se mu zdi primerno, saj je za zadeve Sazorja tako upravičencem kot ravnateljem in ministrstvu na voljo 24 ur na dan. Miha Mazzini kot predstavnik avtorjev medtem pojasnjuje, da na mesec prejema 1080 evrov bruto, kar znaša 700 evrov neto. Ob tem velja dodati, da poslovodstvo nadzira štiričlanski nadzorni odbor, ki ga sestavljata dva avtorja in dva založnika; ena od dveh predstavnikov založnikov je prav Maruša Kmet.
»Sazor bo, ko bo normalno deloval, porabil najmanj denarja za poslovodstvo med vsemi kolektivnimi organizacijami,« zagotavlja Zaman. Ta delež je zdaj tako visok (90 odstotkov), ker Sazor ne razpolaga z veliko sredstvi. Skupni prihodki so bili zadnje leto le 150.000 evrov, kar se bo po sporazumu s šolami v kratkem spremenilo.
Slab ali realen pogajalski uspeh?
Problem je tudi višina izpogajane tarife. Študija ekonomskih strokovnjakov, ki jo je pred dvema letoma naročil Sazor, je predlagala, da bi šole plačevale pet evrov na učenca na leto. V Rokus Klett pravijo, da se pogajalska skupina niti ni začela resno pogajati, ko je očitno že gladko pristala na petkrat nižji znesek, ki bi za avtorje in založnike še naprej pomenil mizerijo. Če je izhodišče pet evrov, je pogajanja nemogoče skleniti pod tremi evri, pravi Matuša Kmet.
Trenutni predlog je 2 evra za srednje in 1,5 evra za osnovne šole. V pogajanjih so šole vztrajale, da prva tri leta prek tega ne morejo, pozneje pa so se pripravljeni pogajati o primernejši tarifi. Rudi Zaman komentira: »Pomembno je vedeti, da v Sazorju do pred kratkim pri članih ni bilo nobenega zanimanja za sodelovanje pri odločanju. Zdaj, ko je sporazum z osnovnimi in srednjimi šolami pred podpisom in ko bo denarja končno na voljo več, so se naenkrat zbudili apetiti. Največji pri največjem slovenskem založniku učbenikov.«
Zaman pravi, da so v pogajanjih ugotovili, da zneska, ki ga predlaga ekspertiza, enostavno ne bi mogli izpogajati, saj denarja za to na ministrstvu ni. Šole namreč te obveznosti namreč ne želijo naprtiti staršem, zato bo denar zagotovljen iz proračuna. »Osebno menim, da je izpogajana tarifa nizka, a uvedba začasne iz ekspertize bi bila zelo mukotrpna, saj bi jo moral Sazor dokazovati na sodišču. Vztrajanje pri višji tarifi bi ustavilo pogajanja in denarja še dalj časa ne bi bilo.«
