Realnost je seveda drugačna. Charlie Hebdo po lanskem tragičnem dogodku izhaja v izrednih razmerah. Njegovo uredništvo je na tajni lokaciji, avtorjem pa je zagotovljena celodnevna policijska zaščita. Posledično lahko zato ugotavljamo, da so v tej igri zmagovalci tisti, ki so ga hoteli potisniti v ilegalo. Ta je nekoliko nenavadna, ker je uradna, kar pa ne spremeni dejstva, da morajo ustvarjalci satire delovati v posebnih razmerah in na skrivaj, čeprav tokrat pod zaščito države, ki jim organizira tudi posebne prireditve, kakršna se napoveduje ob obletnici pokola z udeležbo najvidnejših predstavnikov francoskih oblasti.
Ko smo bili vsi Charlie, se nismo zavedali, da vstopamo v neko novo obdobje. Odprla so se namreč vrata v svet preseganja elementarnih delitev, žal pa jih je pragmatična politika samo še poglobila. Krvavi pariški november je njena nadgradnja, ker januarskega opozorila ni razumela. Charlie Hebdo ni bil tarča skrajnežev zaradi njegovega skrajnega satiričnega odnosa do (verskih) skrajnežev, ampak zaradi ambivalentnega odnosa oblasti do skrajnostnega nastopaštva. To pa se ob obletnici nedvomno tragičnega dogodka v Parizu le še stopnjuje.
Bog na begu pred zločinom na črno-beli naslovnici posebne številke časnika Charlie Hebdo pripada vsem, saj nima posebne oznake katere koli vere. Zločinsko zdesetkani satirični časnik s tem ostaja zvest svojemu temeljnemu načelu, kljub preizkušnjam, ki so jih njegovi ekipi v minulem letu postavile na pot povsem tuzemske pridobitniške zahteve. Da ga ponuja v milijonski nakladi, je v današnjem potrošniškem svetu razumljivo, tako kot je po drugi strani jasno, da bo njegova sporočilnost s tem postajala manj vredna.
Tisto, kar velja, je, kaj se je zgodilo od tragičnega lanskega zgodnjega januarskega dne. Franciji ni uspelo preprečiti mnogo hujšega terorističnega napada, v katerem niso bili žrtve izbrani posamezniki, marveč naključni obiskovalci restavracij in prireditev. Charlie Hebdo se zdaj ureja na tajni lokaciji v Parizu, njegovi ustvarjalci so deležni celodnevnega policijskega varovanja, tega pa ni mogoče zagotoviti niti vsem Francozom, kaj šele preostanku prebivalstva po svetu. Lažna varnost, zaradi katere so denimo ukinili novoletno praznovanje v Bruslju, izpraznili železniške postaje v Münchnu ter na vsakega udeleženca silvestrovanja v mnogih drugih velikih mestih po svetu postavili skorajda enega policista, je zmaga tistih, ki so poskušali ubiti francoski satirični tednik. Ta še vedno izhaja z geslom »smo živi in v redu«, vprašanje pa je, kaj je s svetom okoli njega. Že površen pogled bi ga označil za paranoičnega, nekoliko bolj poglobljen pa dokazal, da se terorizira sam in tistega terorizma, s katerim nas straši, pravzaprav sploh ne potrebuje, da bi nas spravil v kolektivno paniko. In prav na slednjo nas spet opozarja Charlie Hebdo.
