Kakšno zvezo ima performativna umetnost z arhitekturo ali celo s sodobno spomeniško prakso? O tem ima kaj povedati avstrijska teoretičarka Mechtild Widrich, ki predava v Chicagu, v svoji nedavni monografiji Performativni spomeniki pa se je osredotočila prav na presečišče umetnosti performansa in spomenikov v srednji Evropi. V minulih dneh je imela Widrichova v okviru seminarja Umetnost za skupnostno rabo dve predavanji, na katerih je spregovorila o omenjenih temah.
Na prvem je na primerih delovanja raznih evropskih umetnikov, še najpodrobneje avstrijske feministične umetnice Valie Export, poskušala pokazati, kako je v zadnjih desetletjih delegirani performans prešel v delegirano arhitekturo. In kaj je delegirani performans? Claire Bishop ga opredeljuje kot umetniški akt, pri katerem performativni umetnik namesto sebe v vlogo nastopajočih postavi različne posameznike, ki niso umetniki; ti ga zastopajo v performativnem dogodku in pri tem sledijo njegovim navodilom, vendar drugače kot v gledališču ali filmu (kjer nastopajoči prav tako sledijo navodilom režiserja) ne poskušajo igrati takšne ali drugačne vloge, temveč se v ta dogodek vključujejo ravno kot »oni sami«, torej kot predstavniki določene družbene kategorije, opredeljene s spolom, razredom, etnično pripadnostjo, starostjo ali čim drugim. Gre za precejšen prelom s tradicijo performansa, ki se je vzpostavila v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja in je temeljila na neposredni, živi prisotnosti umetnikov, kot so bili na primer Chris Burden, Marina Abramović ali Gina Pane. V delegiranem performansu navzočnost posamičnega umetnikovega telesa zamenja kolektivno telo neke družbene skupine, pri čemer lahko takšno telo na podlagi različnih načinov vključevanja občinstva postanejo tudi gledalci.
Kaj pa ima s tem opraviti arhitektura? Če performans deluje iz telesa v prostor, deluje arhitektura v nasprotno smer, iz prostora v telo; in kolikor iz arhitekture vselej raste neki »dogodek«, učinkovanje na tistega, ki se znajde na določenem prizorišču, lahko tudi ona postane sredstvo performansa – ne le v tistih participatornih projektih, kjer se občinstvo znajde v vlogi nekakšnega »arhitekta«, temveč zlasti v primerih, ko se prostor tako ali drugače odziva na obiskovalca (ko na primer gibanje sproža zvoke, projekcije na steno in podobno); ta je torej tisti, ki podeli dokončno obliko neki arhitekturni zasnovi, s tem pa postane njegova izkušnja individualizirana. Na tak način, ugotavlja Widrichova, je performativni model umetnosti v novejšem času prerodil spomeniško prakso, saj sodobni spomeniki, kakršni nastajajo po Avstriji in Nemčiji, obiskovalcu ne ponujajo le pasivnega spominjanja: njegovo prisotnost naredijo za dejavno, s čimer se v dejavno spreminja tudi obiskovalčevo razmerje do tematike spomenika.
