V Francoskem inštitutu v Ljubljani so pred dnevi predstavili knjigo Singularni objekti: Arhitektura in filozofija, ki je v prevodu Irene Ostrouške izšla pri založbi Umetniško izobraževalnega društva Praznine. V izvirniku je knjiga izšla leta 2000, prinaša pa pogovore med filozofom Jeanom Baudrillardom in arhitektom Jeanom Nouvelom.
Že ime Jeana Baudrillarda, ki je zaslovel s svojo teorijo postmodernizma, zagotavlja, da to niso ravno sokratski pogovori, kjer bi filozof spraševal arhitekta, kaj je to arhitektura ali kdo je arhitekt. Glede na to, da je za Baudrillarda postmoderni svet »svet hiperrealnega« v obliki medijskih, reprezentacijskih, spektakularizacijskih simulacij realnosti, torej hiperrealnega, ki da je »bolj realen od realnega«, medtem ko je arhitektura vendarle nekaj realnega, niti ne preseneča, če Baudrillard že na začetku pove, da ga arhitektura niti ne zanima oziroma da o njej nima kakega posebnega mnenja. Zanimajo ga le zgradbe, ki jih vidi kot singularne objekte. V knjigi najdemo kar nekaj definicij »singularnega objekta«, prva pa je ta, da to niso kakšna arhitekturna čudesa. Prej nasprotno, Baudrillardu se singularnost v arhitekturi prikazuje v formi pošasti ali objekta, ki se zdi »kakor vržen v mesto«, ali kot da bi prišel od drugod. In kot prvega izmed takšnih objektov omeni pariški kulturni center Beaubourg. Zakaj pa bi bil Beaubourg takšna pošastna forma? »Ker predstavlja hkrati kulturo in to, česar kultura nima več, ker je mrtvo.« V svoji knjigi Simulaker in simulacija je bil Baudrillard zgovornejši, saj je Beaubourgu namenil celo poglavje. Tam je Beaubourg predstavljal implozijo kulture v obliki veleblagovnice kulture. Vsaka postavitev skladišč za predmete potegne za sabo tudi skladiščenje ljudi ali, kot pravi Baudrillard, »proizvodnjo množice«, namreč množice kot »končni proizvod vsake družbenosti, ki hkrati konča družbenost«.
Jean Nouvel na začetku pove, da svoj poklic arhitekta pogosto primerja s filmskim režiserjem: »Oboji imamo približno enake omejitve, postavljeni smo v položaj, ko moramo v natančno določenem času z danim proračunom in ljudmi sproducirati neki objekt. Smo v situaciji, da bomo cenzurirani, neposredno ali posredno, v imenu varnosti, v imenu denarja, v imenu same cenzure… Vedno smo v območju invencije, v območju nevedenja, v območju tveganja.« O Beaubourgu je Nouvel drugačnega mnenja. Zanj predstavlja »enega prvih poskusov konkretizacije teorije mesta stroja«, ki je bil namenjen varovanju umetnosti in njenem proizvajanju. Beaubourg je bil torej zasnovan kot »odprtje možnega«, toda ta »prazen prostor igre« so v kali zatrli, brž ko so ga začeli uporabljati in v njegovi notranjosti preuredili dvorane z navadnimi pregradami. Beaubourg je postal predmet »pretirane uporabe«, na leto se vanj zgrinja neverjetno število obiskovalcev, to pa prispeva k temu, da se je zgradba tako hitro izrabila.
Ta Nouvelov opis bi se lahko ujemal s tem, kar Baudrillard sicer še pravi o singularnih objektih v arhitekturi, namreč da niso nujno narejeni kot singularni, se pravi kot kakšni »edinstveni« odmiki od estetske norme, ampak takšni postanejo. V pogovoru je omenjen še en tak objekt: nebotičnika World Trade Centra v New Yorku. Po Baudrillardu sta ta nebotičnika tako singularna, ker izražata duh mesta New York »v njegovi najbolj radikalni obliki: vertikalnosti. Predstavljata mesto samo in hkrati to, s čimer je bilo mesto kot historična, simbolična forma ukinjeno: ponavljanje, kloniranje. Nebotična dvojčka sta klona drug drugega.« Že leto po objavi tega pogovora sta ta dvojčka postala »singularna objekta« še v drugem smislu, namreč kot »nična«. Baudrillard se je moral ponovno oglasiti v članku Duh terorizma (objavljenem v Le Mondu, 3. novembra 2001), ki je vzbudil nekaj ogorčenja, zlasti z izjavo, da smo sanjali o tem dogodku, ker vsak »nujno sanja o uničenju moči, ki je postala do te mere hegemona, da je to že nesprejemljivo tudi za zahodno moralno zavest«. Skratka: resda so to naredili oni, teroristi, toda mi smo o tem sanjali. Terorizem namreč ni le tam, kjer manifestno deluje, marveč tudi znotraj te kulture, ki se proti njemu bori: »vsak dominantni sistem vsebuje ferment svojega lastnega razkroja«.
Toda vrnimo se k arhitekturi in Jeanu Nouvelu, ki pravi, da tudi v arhitekturi obstaja »nič, nič, nič«. O današnji arhitekturi namreč meni, da je ničeva, ker jo v tričetrt primerih označuje »pitoreskno«. Ali pa gre za obnavljanje modelov v odsotnosti vsakršnega pomena in občutljivosti. »Ena sodobnih dram arhitekture je modelizacija, kloniranje... Kontekst je obupen. Ne le geografski, urbani kontekst, temveč tudi človeški kontekst, naročnik in denar, vse je brezupno.« Baudrillard je pristavil, da se tako kot v globalizaciji tudi v arhitekturi razširja težnja po čedalje večji diskriminaciji: razkošna arhitektura, rezervirana za nekaj privilegirancev na eni strani in tehnokratsko modelirane zgradbe na drugi. Nouvel se strinja, obenem pa priznava, da lahko le »sanja o programih«, s katerimi bi lahko rešili življenjske pogoje najbolj ogroženih ljudi. Vseeno se pogovor sklene bolj optimistično: »Vedno bo prostor za arhitekturo, vedno bo posebna strategija bivanja… Čeprav arhitekturna gesta postaja vse bolj avtomatična«.
