Kljub temu da ni imel dovolj sestavin, je hotel za svoje stranke narediti klobase in je zmešal teletino in svinjino ter ju začinil s slanino, čebulo, peteršiljem, poprom in limono ter z mešanico napolnil tanka čreva, ki so mu ostala od izdelave normalnih klobas.
Klobas si ni upal speči na žaru, kot je bila to navada, temveč jih je skuhal. Pomanjkanje sestavin je naredilo klobase bele, njegovim kupcem so bile strašansko všeč in od tedaj so bele klobase zaščitni znak münchenskega pusta in kasneje še Oktoberfesta.
V zvezi z belimi klobasami v Münchnu velja kar nekaj pravil, kako se jedo. Nikoli se ne jedo s priborom, temveč se klobase prepolovijo in brez kože z rokami pomakajo v gorčico. Jedo se tople, spremljajo jih lahko le preste in pivo. Klobase se nikoli ne je po poldnevu, kar je pravilo, ki izhaja še iz časov njenega izuma, ko ni bilo hladilnikov in je bila klobasa sveža le nekaj ur. Zato je bela klobasa še vedno obvezen del bavarskega zajtrka.
