Intervju z Žanom Koširjem: Če ne naredim česa koristnega, se počutim kot največja zguba na svetu

Ko ocenjujem stanje svojega telesa, imam visoka merila. Vrhunski šport zahteva neprestane telesne napore, ki gredo prek meja športnikovih sposobnosti, trenutno pa sem krepko pod omenjeno mejo. Ko se preveč obremenim, me telo kaznuje z bolečinami ali utrujenostjo, a brez treningov ne bi napredoval, saj sem izgubil veliko stabilizatorjev in mišične mase na desni polovici hrbta in nog. Posledično je prisotne veliko asimetrije, tako da poškodba obsega ledveni del hrbta, kolk in stegno. To so trije ključni elementi mojega športa in stebri normalnega gibanja v vsakdanjem življenju. A vendarle se najde tudi kaj pozitivnega. V zadnjih mesecih sem vložil vso energijo v vrnitev. Da sem sploh stopil na desko, je bila konec avgusta zgolj iluzija.

Gre za poklicno deformacijo. Vsi tekmovalni deskarji, ki smo genetsko malo bolj nagnjeni k degradaciji medvretenčnih ploščic, se soočamo s podobno zgodbo. Tudi dvakratni olimpijski prvak Philipp Schoch, recimo. Jaz sem imel od petnajstega leta kronične bolečine v hrbtu, ki so bile posledica neprimerne pripravljenosti na vse sile med treningi in tekmami. Na enem od treningov nekaj minut sploh nisem mogel stopiti na desno nogo, saj se mi je na grbinasti progi v močnem sneženju zgodil nepričakovani gib. Pred sedmimi leti sem moral na operacijo hernije v ledvenem delu hrbtenice. Zame se je odtlej začela nova doba. Včasih je bilo 24 ur na dan premalo, da bi lahko opravil vse treninge, fizioterapije, masaže, raztezanja... Brez vsega tega si nisem upal na trening, saj sem vedel, da se bodo bolečine vrnile in ne bom mogel napredovati. Vrtel sem se v začaranem krogu, ki pa me je z rezultatskega vidika pripeljal zelo visoko.

Imel sem izredno srečo z vremenom, saj je bila jesen večinoma sončna. Kljub poznemu startu v sezono sem ujel 15 dni na ledeniku in si pomiril dušo. Visoko v gorah se počutim svobodnega. Povrnili so se mi občutki, da sem živ. Napredek je bil viden vsak dan, zato se je rodilo upanje, da bi vendarle ujel tekmovalni del sezone. Pripravljenost je bila na visoki ravni, a se preventivno nisem odločil za nastop. V glavi sem si vzel premor in kmalu začutil, da sem resnično zelo utrujen od vsega truda in naprezanja. Kljub vsemu sem si rekel, da moram vztrajati in si zadati naslednji cilj. Ko vozim s polno močjo, kar je nujno za morebitno vrnitev na tekmovanja, se telo zelo hitro utrudi in dolgo potrebuje za regeneracijo. Konflikt nastane, ko vidim, da so moje vožnje zelo konkurenčne drugim tekmovalcem.

To je naslednji cilj predvsem zaradi želje po napredku in dodatne motiviranosti. Prav treningi, ki sem jih opravil skupaj z reprezentanti, so pokazali, da je cilj realen, predvsem zaradi dejstva, da sem ob predpostavki spočitosti brez težav sposoben opraviti deset voženj brez večjih napak. Še več, vse vožnje, ki sem jih opravil na čas, so bile hitrejše od konkurence. Čeprav se mi zdi, da sem blizu vrnitve, pa se moj nastop na domači tekmi vseeno oddaljuje. Na enem od treningov sem si ob udarcu v količek namreč poškodoval zapestje, zaradi česar sem si moral vzeti odmor. Zaradi nestabilnih snežnih razmer že dva tedna nisem bil na snegu, odločitev o nastopu pa bo odvisna od mojega počutja in uspešnosti treningov v naslednjih dneh. O smiselnosti nastopa bi se zaradi vseh ovir lahko pogovarjala v prihodnjem intervjuju (smeh).

Najpomembneje je, da si ne povzročim dodatne škode. Telo mi samo narekuje ritem, jaz pa sem pripravljen na vse. No, skoraj na vse. Zelo težko se sprijaznim, ko ne morem opraviti niti najlažjega treninga. Gre tudi za spoznavanje samega sebe, saj se telo ves čas odziva na drugačen način. Kljub temu da sem tekmovalni del praktično izgubil, sem v glavi ohranil in ponovil vse tehnične elemente. Ko sem bil na snegu in primerjal rezultate z drugimi tekmovalci, sem dobil potrditev, da sem še vedno hiter, kar pomeni, da sem uresničil del načrta. Dolgoročno me čaka še ogromno preizkušenj. Svojo zgodbo moram končati v slogu, zato se moram v letošnjem letu povsem pozdraviti in pametno izbirati treninge. Cilj, da nastopim na prihodnjih olimpijskih igrah v Južni Koreji, je še vedno aktualen.

Trenutno vodilo je napredek pred popolnostjo. Kdor me bolje pozna, me bo lažje razumel. Petnajst let sem iskal način, kako priti do šampionske forme, ki mi je uspela v minuli sezoni. To pomeni, da sem skoraj na vseh področjih dosegel zavidljivo raven, čeprav bi lahko bilo še bolje. Zdaj so razmere obrnjene. Nenadoma se moram zadovoljiti z zame podpovprečnim preživljanjem časa. Če ne naredim česa koristnega, se počutim kot največja zguba na tem svetu. Ampak tako je danes naravnano okolje. V kratkem časovnem obdobju sem okusil uspešno in neuspešno stran. Nekaj povsem običajnega je, da omenjene težave načenjajo mojo psiho. Težko bi rekel, da me najbolj žre, ker v tej sezoni nisem del deskarske karavane, saj sem na tem področju dosegel praktično vse. Bolj obremenjujoči so razlogi, ki so privedli do tega, da nisem zraven. Krivdo prepisujem sebi, kar je v obdobju zdravstvenih težav nekoristno, a takšen sem že od nekdaj.

Vse skupaj sem temeljito predelal v svoji glavi. Sem zelo realen človek, kar mi trenutno ne koristi. Ne verjamem v čudeže, a bi moral, saj določene neznanke niso nikoli pojasnjene, zato si prizadevam za to. Dlje kot od pogovora z bližnjimi, za katere čutim, da jim lahko zaupam in so razumevajoči do mojih težav, nisem prišel. Sem dokaj zaprtega tipa, me pa trenutno obdobje sili v to, da se odpiram in delim svoje muke z drugimi, kar je osebni napredek in pozitivna plat te zgodbe.

Po plazu težav, ki mi niso prizanesle, sam izkoristil ponujeno priložnost. Vzelo mi je eno popoldne časa, zato ni bilo treba izpustiti nobenega treninga. Ni mi žal. V užitek mi je bilo sodelovati s sproščeno ekipo. Gre za nov svet, ki pa je popolnoma enako krut kot šport. Danes si, jutri te ni, zato ne računam, da bi se preusmeril, bi pa z veseljem tudi v nadaljevanju sprejel podobne ponudbe. Navsezadnje so bili vsi odzivi pozitivni, čeprav moram priznati, da ni tako preprosto pozirati, kot sem si pred tem predstavljal.

Štejem si v čast, da sem bil med izbranimi tremi najboljšimi športniki. Hvala vsem, ki so glasovali zame. Zelo nerad sem postavljen v neko navidezno tekmovanje, ko drugi ocenjujejo, kako dober sem, ker ti s tem vzbudijo neka pričakovanja, kar lahko privede do razočaranja. Sam sem že dolgo pred tem v svoji glavi predvidel končni razplet, zato me vrstni red ni popolnoma nič presenetil. Upošteval sem vse spremenljivke, ki potencialno vplivajo na odločitev posameznega novinarja, komu bo podelil svoje glasove. Dodal pa bi še nekaj. Vprašajmo se, kaj so zimski športi v svetovnem merilu v primerjavi z nogometom, atletiko, košarko, tenisom... Vsak naj si odgovori sam, bodimo pa ponosni na vsakega, ki je nekaj ustvaril iz sebe, in ga podpirajmo.