Tržič je občina, ki je v Sloveniji dala največ športnikov, ki so nastopili na zimskih olimpijskih igrah. Takšnih junakov je kar 33. Toda šele Žan Košir je bil lani prvi, ki je domov prišel z olimpijskim odličjem. Letos je storil še korak dlje. Postal je prvi Tržičan, ki je osvojil veliki kristalni globus za zmago v svetovnem pokalu. Zraven je postal tudi lastnik malega kristalnega globusa v paralelnem veleslalomu, blizu je tudi lovoriki v paralelnem slalomu. »Najtežje je zmagati v skupnemu seštevku svetovnega pokala. Zmaga na eni tekmi se ti lahko posreči, medtem ko je precej več vredno, če vso sezono deskaš na najvišji ravni,« je že pred časom dejal Košir, ki je po Primožu Peterki in Tini Maze tretji Slovenec z velikim kristalnim globusom.
Stroški prišli na nevzdržno točko
Evforija na sončni strani Alp je kljub temu manjša kot ob uspehih Moravčana in Črnjanke. Smučarski skoki in alpsko smučanje imajo namreč v Sloveniji daljšo tradicijo in s tem tudi večjo navijaško podporo. Deskanje na snegu svoje mesto pod soncem (še) išče, kar velja tudi za njegovo vlogo pri mednarodni smučarski zvezi Fis. »Na to tekmovalci nimamo vpliva. Lahko le z dobrimi rezultati opozorimo nase. V Sloveniji lahko rečem, da na tem področju napredujemo. Globalno je bilo deskanje v vzponu, zdaj stagnira. Industriji, ki stoji zadaj, je težko v takšnem obsegu prodajati opremo, kot so jo včasih,« je rekel Košir. V svetovnem pokalu je tekem malo, zainteresiranih okolij, ki bi želela organizirati tovrstna tekmovanja, primanjkuje. »Spet prevladuje alpsko smučanje. Glede števila tekem je problem v tem, da Fis gleda na deskanje kot na eno disciplino. Toda znotraj deskanja je šest disciplin. Pravijo, da imamo vsi skupaj 40 tekem. Danes je profesionalizacija tako velika, da je nemogoče tekmovati v več kot dveh disciplinah. Tudi znotraj naše discipline je bilo včasih več tekem. Pri nagradah smo zlezli precej visoko in vse skupaj je postalo predrago. Kot na vseh področjih v gospodarstvu so tudi stroški naših tekem prišli na nevzdržno točko.«
Koširja ena sezona stane od 50.000 do 70.000 evrov. Denar dobi od SZS in sponzorjev. »Opreme mi ni treba kupovati, ker jo dobim od proizvajalca. Največji strošek so sodelavci, ki jih bolj malo vozim na teren, veliko pa jih je doma. To je tako kot avtomobil po dirki ali reliju. Če ga po tekmi nekdo ne sestavi nazaj, ne bo od njega nič,« pravi Košir, ki se zanaša predvsem na občutke, medtem ko rezultatov in tekmecev ne analizira. Sodeluje s petimi fizioterapevti in dvema maserjema, ki jih obiskuje skoraj vsak dan. »Vedno sem se tudi spraševal, kaj počenejo najboljši športniki, da so konstantno na vrhu. Zdaj to kar naenkrat uspeva meni. Rekel bi, da zato, ker ostajam zvest samemu sebi,« je dejal Košir, ki bo 11. aprila praznoval 31. rojstni dan.
Desko je prinesel božiček
Pri okrevanju po poškodbah in utrujenosti mu pomaga še mama Tanja, ki je fizioterapevtka. »Ko si je zaželel desko, sem rekla, da položaj na deski s fiziološkega vidika ni dober. Precej boljši je pri smučanju,« je lani v času olimpijskih iger dejala Tanja Košir. Kljub pomislekom je božiček nekoč prinesel desko, oče Dušan pa je uredil prvo učno uro pri znancu s Koble. »Ta je rekel, da je Žan že po pol ure obvladal osnovne prvine,« je pristavila. »Spomnim se, da smo prvič pomislili, da bi bil lahko uspešen na najvišji ravni, ko je bil star okoli 16, 17 let. Takrat smo prosili Dejana Koširja (Žan Košir in Dejan Košir nista v sorodu, op. p.), če se mu lahko pridruži na treningu. Bilo je vidno, da nekaj je v njem,« je razlagala mama. Lepe spomine na prve zavoje na snegu ima tudi Žan Košir, ki je pred tem doma na televizijskem ekranu spremljal slavnega sokrajana, ki pa je stal na smučkah in ne na deski. »Spominjam se posnetkov svojega ata, ki je za hišo snemal Bojana Križaja in mojega strica, ki sta najboljša prijatelja,« je rekel.
Psihološko mirnost črpa iz sebe, saj s psihologi ne sodeluje. »Ko se osamim, me ni mogoče priklicati na telefon. Nekam se usedem, kjer ni nikogar. Ne grem med množico, da bi pozabil na napetost, ampak razmišljam le o eni stvari. Lahko le o enem zavoju. Po navadi o nečem, kar mi ni šlo na treningu,« je razložil. »Nekoč sem sicer šel k psihologu, a ne zaradi športa, ampak nekaterih drugih težav. Dvakrat po eno uro sem bil pri njem. Ugotovil sem, da govori podobno, kot razmišljam jaz. Hitro sva razčistila stvari, ki so me malo motile. Spoznal sem, da tako kot poznam sam sebe, me težko pozna nekdo drug, če z menoj ne dela nekaj let. Proces bi trajal predolgo. Seveda imam vseskozi bitko sam s seboj.«
Negativne misli izloča
Njegovo glavo najbolj pomirijo različne športne aktivnosti. Tako se poleg deskanja ukvarja še s tenisom, nogometom, košarko, hokejem na rolkah, smučarskim tekom... »Zato tudi potrebujem več fizioterapevtov, ki skrbijo za to, da ostajam na enaki ravni, kot sem bil, ko sem bil mlajši. To počnem poleg vseh treningov. Na začetku sezone tudi veliko cestno kolesarim,« pove Košir, ki je vraževeren, a le delno. »Po negativni plati nisem. Sem le, če gre za pozitivne zadeve. V zadnjih dnevih pred tekmo imam le še pozitive iztočnice. Prej pa človek pomisli na vse. Naučil sem se izločati negativne misli.«
Na zadnji tekmi v Asahikavi na Japonskem so Koširjev uspeh dopolnili še Rok Flander s četrtim mestom, Rok Marguč s šestim in Jure Hafner z osmim mestom. Kljub temu odnosi me slovenskimi tekmovalci niso najboljši. »Vedno se najde kakšen posebnež, ki ne zna ločiti med treningom in prostim časom. Če pogledamo celotno sliko, odnosi niso slabi. Je pa res, da nekateri poraza ne prenesejo že na treningu. Zato se izogibajo skupnim treningom s kolegi iz reprezentance. Naš šport je individualen. Tudi teniški igralci ne trenirajo vsi skupaj. Včasih je bolje trenirati sam. Težko je vseskozi braniti svoj ego na treningih, kjer se vedno meri čas. Vedno boš izgubljal in zmagoval. Ni dobro, če preveč trošiš samozavest. Povsem razumem, da nekateri tekmovalci potrebujejo več prostora zase,« pravi.
Več prostora bo zdaj potreboval tudi Žan Košir. Za vse nove lovorike, ki jih bo prinesel domov.
