Hm. Kot večna borka zoper izpraznjene konvencije in nasilne vzgojne primeže sem ostala osupla: sveta pomagavka, sem v svojem otroku zatrla njeno pravo »naravo«, ker sem jo naučila, da se reče zdravo, adijo in dober dan?
Bil je to seveda pri nas prvi val tiste permisivne vzgoje, ki je v povojnih generacijah, sitih togih vzgojnih prijemov svojih staršev, povzročil veliko spoštljivost do otroka kot avtonomnega bitja s pravico do vseh svojih posebnosti. Slišalo se je dobro: dovolj je vzgojnega nasilja, niso vsi otroci enaki, eni so družabni, drugi bolj zaprti, eni potrebujejo več zaščite, drugi manj. Razlike, ki jih je prejšnji rigidni sistem zatiral, tudi z najbolj brutalno silo, na primer levičarstvo, so stopile v ospredje, začelo se jih je negovati. In to žal brez nujnega vprašanja: kdo definira to domnevno otrokovo naravo?
Pomen vzgoje in izobraževanja je otrok razsvetljenstva, v začetku 20. stoletja pa so se pojavili različni vzgojni eksperimenti: od tistih (pred)nacističnih, ki so vzgajali trdne, športne, domoljubne in podrejene mlade ljudi, ki so potem strumno korakali pred topove, do onih sovjetskih, kjer se ni toliko stavilo na red in disciplino, ampak bolj na popolno služenje ideji. Pa tudi do tistih bolj demokratičnih, ustvarjalnih, kot je bil britanski projekt Summerhill iz 20. let, ki je temeljil na vzgoji brez prisil, na spodbujanju naravne otrokove radovednosti, želje po komunikaciji in sodelovanju.
Prav slednji model in njegove inačice so bili podlaga vala permisivne vzgoje, ki se je začel v 60. letih in se nekako razpotegnil vse v sedanji čas, kljub spremenjenim družbenim okoliščinam in iz drugih razlogov. Če je šlo sprva predvsem za idejo osvobajanja otrok izpod brutalnosti šibe in klečanja, se je kmalu pokazalo širše vprašanje, vprašanje, ali se človek rodi kot dober in ga skvari družba, ali pa ga kot glino oblikujejo (pokvarijo) okoliščine? Čigavi dobrobiti naj vzgoja sploh služi: zgolj otrokovi (in ali je tak svoji naravi prepuščen otrok srečen?), starševski (ki jih vse bolj vodi nezavedna želja po nebogljenem otroku, ki mu bodo lahko vladali do konca) ali tudi družbeni, ki je vse bolj neberljiva, atomizirana, usihajoča?
Tukaj ni šlo za ekscentrično razvajenost privilegiranih otrok, kakršno seveda beleži vsa zgodovina in ni nič novega, niti v podobi diktatorskih prestolonaslednikov niti otrok vulgarnih kapitalistov, ki so večinoma ostajali nekaznovani, pa naj so storili najhujše zločine. In za katere je psihiatrija zdaj izumila celo »diagnozo«: afluenca.
Afluenca je sicer skovanka iz angleške besede oblije in gripa (affluence in inffluenza), ki se je uveljavila konec 90. let z dokumentarcem o potrošništvu »Afluenca: Vsepotrošna epidemija« in pomeni »bolečo, nalezljivo, družbeno prenosljivo stanje prezasičenosti, dolgov, anksioznosti in kopičenja šare, ki je posledica nenehnega nabavljanja novega«. Ta kompulzivna potrošnja, ki je bila sprva razumljena kot socialna bolezen, pa je zdaj prešla v psihiatrično rabo za potrebe ugotavljanja krivde na sodiščih. Afluenca naj bi namreč otrokom bogatih družin povzročila zoženje socialne zavesti in nezmožnost ločevanja med dobrim in zlim. Tako vsaj trdijo zagovorniki ameriškega najstnika, ki je do smrti povozil štiri ljudi. Ciniki pa, da torej le še popolno globalno osiromašenje lahko naredi svet dober, sočuten in pošten.
A kleč je seveda spet drugje, kleč je v temeljnem vprašanju človekove avtonomnosti, svobode in odgovornosti: le tak človek je namreč lahko polnomočni politični subjekt. Če mu odvzamemo te atribute, mu odvzamemo opravilno sposobnost. Toda v pravu te tri temeljne postavke že dolgo omejujeta instrumenta tako imenovane zmanjšane prištevnosti in olajševalnih okoliščin, ki storilca v celoti ali deloma odvezujeta polne odgovornosti za njegova dejanja. Psihično in socialno stanje zmanjšujeta odgovornost. Do zdaj so socialne okoliščine upoštevali predvsem v smislu deprivilegiranosti, revščine, zlorab. Zdaj pa so se očitno zbudili tudi bogati: ne le revni, tudi mi smo žrtve. Da bi dokazali, da je klasična krivda (kaj šele tista stara antična, brez krivde kriv) passée in da otrok ni kriv, če so ga bogati starši v vati vzgojili v brezčutno pošast (in res ni, to je treba priznati), so najeli četo znanstvenikov in odvetnikov, ki bi dokazali, da so njihovi otroci vzgojeni morilci. To je nedvomno nenavaden obrat po stoletjih dokazovanja njihove nedolžnosti.
P. S. Naj navedem še svoje »znanstvene« izsledke glede tistega »dober dan« z začetka. Potem ko sem obiskala kar nekaj celin, lahko poročam: pozdravljajo povsod, v mravljiščnih megapolisih in v od boga skritih vaseh na koncu sveta. Brez panike, torej, vljudnost, komunikativnost je človekova narava. Je človečnost sama.
