Še en dokaz, da so skoki naš nacionalni šport, je, da Slovenci radi gledamo tekme, pa naj bodo na televiziji ali v živo (smo pa tudi eni redkih, ki jih poslušamo po radiu), tudi ko v svetovnem vrhu nimamo najboljših, ko nimamo Polde, Zajca, Dolharja, Štefančiča, Petka, Peterke, Žonte, Benkoviča, Kranjca… Takrat smo kot Angleži, ki se trudijo že leta biti prvaki v nogometu, ali Američani, ki ne morejo razumeti, zakaj jih Kubanci tresejo v bejzbolu.
Tretji dokaz je malce samosvoj, a tezo zagotovo še bolj potrjuje. Na zadnji tekmi letošnje novoletne turneje v Bischofshofnu je bil gost ameriški skakalec Nick Fairall, ki si je lani 5. januarja na isti napravi ob padcu poškodoval hrbtenico. Bil je na invalidskem vozičku, na kapi pa je imel še vedno napis svojega pokrovitelja, picerije in hrama Gorjan iz Gore pri Komendi. Ko gre za skoke, smo Slovenci lahko pokrovitelji celo najbogatejšim. Ali ni to lep dokaz, da so skoki slovenski nacionalni šport?
Zadnji dokaz, potrditev, da vsi skačemo na smučeh, je seveda triumf Petra Prevca v Bischofshofnu oziroma njegova briljantna zmaga na novoletni skakalni turneji. Samo tiste dežele, kjer so skoki nacionalni šport, čeprav je omembe nevreden del njihovih prebivalcev sploh kdaj videl skakalne smuči od blizu, imajo lahko zmagovalca novoletne turneje.
