Na napakah naj bi se učili. Nekaterim se očitno ni treba. Ali mislijo, da naučeno ni več aktualno ali celo, da niso naredili napake. Konservativni premier David Cameron je bil leta 2012, ko je preiskava prisluškovalne afere Murdochovega britanskega tednika News of the world razkrila zelo tesne vezi med 84-letnim globalnim medijskim tajkunom avstralskega rodu in britansko politično elito, vključno z vrsto premierjev, od Thatcherjeve naprej, v velikih političnih težavah.
Med drugim zato, ker je imel po prvi izvolitvi za premierja (maja 2010) z Rupertom Murdochom pet skrivnih srečanj. Bolj zato, ker je priznal samo dve. Ko jih je prišlo na dan še pet in z njimi zelo resna obtožba, da je zavajal parlament, je približno tako zapleteno razlagal, kaj je in kaj ni srečanje, kot je nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton razlagal, kaj je in kaj ni seksualno razmerje, ko je razlagal, kaj se je dogajalo med njim in Monico Lewinsky.
Priklanjanje politične elite
V političnih težavah zaradi srečanj z Rupertom Murdochom je bil že prej. Posebno zaradi srečanja avgusta 2008, ko je bil še vodja konservativne opozicije in je z zasebnim letalom brezplačno poletel na grški otok Santorini, ker ga je Murdoch povabil na pijačo na svojo razkošno jahto. To je bilo leto po tistem, ko je novolaburističnega premierja Tonyja Blaira, Murdochovega izbranca in zmagovalca treh zaporednih britanskih volitev, zamenjal Gordon Brown, ki se je zaman zelo trudil za tajkunovo naklonjenost.
Murdoch je že imel novega izbranca, Camerona, ki je priznal to srečanje, med katerim »je naredil vse živo, da bi naredil vtis na gostitelja« (tako Murdoch), šele potem, ko so ga razkrili v tisku. Maja 2010 je Cameron prvič postal premier, Murdoch pa je med preiskavo prisluškovalne afere dve leti kasneje povedal, da mu je prišel čestitat skozi zadnja vrata Downing Streeta 10. Ker je tako želel Cameron.
Največji politični problem je imel Cameron z Murdochom malo pred izbruhom prisluškovalne afere, ker je konservativni del njegove koalicijske vlade poskušal potihem pomagati Murdochu do uresničitve njegove velike želje: z osmimi milijardami funtov postati stoodstotni lastnik medijskega orjaka BSkyB. Cameron je med drugim odvzel možnost odločanja o tem pristojnemu liberalno-demokratskemu ministru za poslovne medije ter jo prenesel na konservativnega ministra za kulturo, medije in šport Jeremyja Hunta, ki je bil tako naklonjen družini Murdoch, da se ga je prijel vzdevek ministra za Murdochove zadeve.
Izbruh prisluškovalne afere in razkritja globokega priklanjanja otoške politične elite Murdochu v povračilo za podporo v medijih so preprečili ta odmevni poskus prevzema, ki bi ustvaril Murdochov monopol v britanskih medijih. Cameron je leta 2012 ne samo javno priznal, da »smo se vsi preveč poskušali prikupiti Rupertu Murdochu«. Od takrat naj bi se ga izogibal.
Zgodovina se ponavlja
Zdaj je to, kot kaže, le še zgodovina, ki pa se očitno ponavlja. Cameron je z ženo Samantho konec decembra lani menda skozi sprednja vrata prišel na božično zabavo v razkošno londonsko stanovanje gospoda Murdocha, ki ima v Britaniji nadzor nad tretjino otoških časopisov in štirideset odstotkov družbe BSkyB. To naj bi bilo njuno prvo srečanje po lanskih majskih volitvah, pred katerimi so Murdochovi časopisi spet odločno podprli Camerona in konservativce.
Downing Street 10 še ni komentiral tega druženja, ki je toliko bolj presenetljivo ne samo zaradi političnih težav, ki jih je imel Cameron zaradi Murdocha in njegovega imperija v preteklosti, ampak tudi zaradi zelo verjetno letošnjega referenduma o britanskem članstvu v EU. To je bil od nekdaj orjaški trn v Murdochovi peti in njegovih medijih. Cameron pa trdi, da se zavzemajo za ohranitev članstva.
