Britanski premier David Cameron zelo pordi v obraz, kadar je nezadovoljen. Ali jezen. Na nočni tiskovni konferenci za britanske novinarje po vrhu EU v Bruslju je imel zelo rdečkast obraz, kar se ni ujemalo z njegovim domnevnim zadovoljstvom z »dobrim napredkom« in »velikim korakom naprej pri zagotovitvi boljše kupčije za Britanijo« (v pogajanjih o ohlapnejših pogojih članstva v EU). Res je, da so se pogajali med dolgo štiriurno večerjo, med katero gotovo niso pili samo sadnih sokov, vendar je bil vseeno edini udeleženec vrha, ki je na teh pogajanjih odkril »pot do kupčije«. Sklenili naj bi jo že na naslednjem vrhu čez dva meseca, kar je za sklepanje dogovorov v EU izredno malo časa. Dodal je, da bo do takrat potrebno »veliko trdega dela« in »da bo zelo težko«. Tega ni poudaril samo enkrat, ampak velikokrat. Kar naprej.
Ključna nediskriminacija
Nemška kanclerka Angela Merkel je zvenela precej drugače. »Vsi smo jasno povedali, da smo za kompromise, vendar vedno na temeljih varovanja temeljnih evropskih načel, ki vključujejo nediskriminacijo in svobodo gibanja.« Cameron je spremembe, ki jih zahteva, izkašljal šele oktobra, dobri dve leti in pol po tistem, ko je pod pritiskom evroskeptičnega krila v svoji konservativni stranki obljubil referendum o članstvu v EU pred koncem leta 2017. Spremembe zahteva na štirih področjih. Najbolj kontroverzna je (diskriminacijska) zahteva, da priseljenci iz EU, ki delajo v Britaniji, prva štiri leta ne bi bili upravičeni do kakršne koli socialne pomoči.
Cameron je na nočni tiskovni konferenci trdil, da ni popustil glede te zahteve, voditelji drugih članic EU, ki so množično zavrnili to diskriminacijo priseljenih delavcev iz EU, pa so trdili, da je Cameron privolil v nediskriminacijo državljanov iz drugih držav EU. Nekdo je bil, kot bi rekli fini Angleži, ekonomičen z resnico. Francoski predsednik François Hollande je dejal, da so možne prilagoditve glede Cameronovih zahtev, vendar ob spoštovanju temeljnih načel, predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker pa opozoril, da ni problematična samo ena Cameronova zahteva: »Ne gre za tri lahka vprašanja in eno težko. To je utvara. Gre za štiri težka vprašanja in vsa odpirajo dodatna vprašanja.«
Pomikanje proti brexitu
Cameron poleg štiriletne prepovedi socialne pomoči za nove priseljene delavce iz EU zahteva tudi zaščito nečlanic območja evra (tu mu gre predvsem za londonski City kot globalno finančno-poslovno središče), ukrepe za večjo konkurenčnost EU (tu mu gredo v nos predvsem pravice zaposlenih in zahteve po uskladitvi pravic zaposlenih v EU) in to, da za Britanijo ne bi veljalo politično zbliževanje EU, ki ga vsebuje fraza »sklepanje vse tesnejše Unije«. Kljub temu da je odkril nevidno pot do kupčije, ker ni mogel priti domov praznih rok in se soočiti z evroskeptiki v svoji stranki, se glede britanskih zahtev zelo verjetno niso zmenili čisto nič drugega kot to, da se bodo o njih še naprej pogovarjali. To poosebljajo besede Angele Merkel: »Optimistka sem, ker si vsi želimo kompromisa, vendar je potrebno delo na vsebini. Spremembe v pogodbi EU so morda možne. Ne zdaj, morda kasneje.«
Doma Cameronu samo dvajset odstotkov vprašanih verjame, da bo dosegel spremembe članstva. Edino, kar je do zdaj dosegel s celo večnost nepojasnjenimi zahtevami o spremembah in zavračanjem sprememb v EU, je to, da se v raziskavah javnega mnenja vztrajno povečuje število Britancev, ki bi na referendumu podprli odhod Velike Britanije iz EU: 47 odstotkov vprašanih je za odhod iz EU, samo 38 za članstvo.
