Ko je neoliberalizem pol stoletja pozneje krenil v politično ofenzivo proti socialni državi na zahodu in socialističnim državam na vzhodu, je pomembno vlogo v njej igrala tako imenovana revizija zgodovine. Tisti zgodovinski revizionizem je nadgradil von Misesovo izvirno falsifikacijo zgodovine in odprl vrata rehabilitaciji fašizma in nacizma. Ključna ideološka operacija zgodovinskega revizionizma, na katero se je oprla rehabilitacija nacifašizma, je bila enačenje nacifašizma s komunizmom. To enačenje ni preprosto revidiralo ali potvorilo zgodovine, marveč jo je naravnost razdejalo. In to razdejanje zgodovine je bilo sprejeto v normativne dokumente Evropske unije kot naša skupna »evropska zgodovina«.
Nič presenetljivega torej ni, če predsednik slovenske vlade, neoliberalistični raznaševalec evropskih ali bolje eujevskih vrednot, tudi sam potvarja zgodovino. In nič presenetljivega ni na tem, da se to potvarjanje nanaša na tisto njegovo dejanje, s katerim se je neslavno vpisal v zgodovino: na postavljanje bodeče žice ob naših južnih mejnih rekah. Na to je predvčerajšnjim tu opozoril Tadej Troha.
To potvarjanje zgodovine je videti kot opravičevanje. Če bi kdo želel videti, kako vladar suvereno govori o svojih dejanjih, naj si pogleda cesarja Avgusta Res gestae. A kako naj suvereno govori nekdo, ki se odpoveduje še tistemu, kar je ostalo od suverenosti slovenske države? Kar imamo, je tako pač ta klavrna apologija. Apologija, ki je klavrna, ker za dejanje ni opravičila. Zanj ni opravičila, ker za postavitev žice nikdar ni bilo nobenega prepričljivega razloga. Ne varnostnega, ne političnega, še humanitarnega ne.
Žica ni ustavila nezakonitih prehodov meje, temveč nam je vzela svobodo gibanja. Ni zavarovala naše meje, temveč nam jo je vzela, skupaj z obmejnim pasom. Lahkomiselno je zavrgla temeljni atribut državnosti. Posegla je v temeljne pravice prebivalstva, ki pri odločitvi ni imelo nobene besede. Pretrgala je sožitje na meji dveh držav članic Evropske unije in grobo posegla v ekološki sistem tudi v krajih, ki so zaščiteno naravno področje pod evropsko zaščito. Domačini govorijo, da tam zdaj škropijo herbicide (da se kakšna begunska kača ne bi splazila k nam med visoko travo). Obdani smo z bodečo žico, simbolom nesvobode.
In pri vsem tem tej vladi očitno še na misel ne pride, da bi prevzela politično odgovornost za sodelovanje Slovenije v kriminalnih vojaških dejavnostih od Afganistana do Sredozemskega morja, ki so sproducirale vse te begunce. In podobno velja za druge evropske vlade. Nič čudnega, da smo svetlobna leta oddaljeni od političnega reševanja aktualne krize. Ampak morda za to niti ne gre. Natančneje, morda gre pa prav za to, da se blokirajo politične rešitve, ker to ustvarja ugodne razmere, v katerih je mogoče evropsko prebivalstvo zreducirati na življenje za bodečo žico.
Če sledimo Cerarjevemu opravičevanju žice, končamo v svetu fikcij. Ampak če od Cerarja, po mojem mnenju, ne moremo kot državljani pričakovati ničesar dobrega, lahko od koga drugega na vrhu slovenske politike? Predsednik državnega zbora Milan Brglez je izjavil, da »žice ne bo treba postaviti na vsej južni meji, tudi če se bodo ti ukrepi, ki jih zdaj pripravlja vlada, nadaljevali«. Bi smeli v tem videti javni pritisk na vlado, naj ne nadaljuje tega početja in naj, če se mu že ne bi hotela odpovedati, vsaj ne ogradi vse meje? Brglez je izrecno povedal, da ne podpira postavljanja žice: »Ne podpiram postavitve, jo pa razumem, in preprosto je to mogoče edino, kar nam bo ostalo, ko bomo morali poskrbeti sami zase.«
To, da s postavljanjem žice skrbimo sami zase, je po moje tudi fikcija. Ne morem verjeti, da je bila odločitev o postavitvi žice avtonomna odločitev slovenske vlade. Ta žica varuje schengensko mejo, ne slovenske. Slovenska vlada na schengenski meji ne more delati, kar hoče, lahko si pa predstavljam, da dela, kar mora. Dokler ne bom videl nasprotnega dokaza, bom na žico ob južni slovenski meji gledal kot na evropsko okupacijo. Ampak pustimo to ob strani in se vrnimo h ključnemu delu Brglezove izjave: da postavitve žice ne podpira, jo pa razume.
To je po svoje še bolj žalostno od Cerarjevih fikcij, in ne le zato, ker je bil Brglez v prejšnjem življenju človek s strokovnim ugledom. Iz povedanega bi namreč lahko sklepali, da je nepodpiranje postavitve žice nekaj nerazumnega. V resnici pa gre preprosto za to, da postavitve žice ne moreš podpirati, če jo razumeš. Prav to, da postavitev žice razumeš, terja, da ji nasprotuješ. Če rečeš, da postavitve žice ne podpiraš, jo pa razumeš, se zato odpoveduješ razumu. Bo treba spet klicati k razumu?
