Neumne se ne delamo v smislu sprenevedanja, temveč dobesedno: same sebe delamo neumne. Poneumljanje je namreč participativna dejavnost. Da bi uspelo, moramo sodelovati. In navsezadnje sodelujemo kot svobodni tržni dejavniki. Kot se spodobi v časih neoliberalističnega totalitarizma, je tudi poneumljanje »ekonomizirano« oziroma monetarizirano. Za lastno indoktrinacijo plačujemo. Kje so časi, ko je bilo pranje možganov zastonj!

Ob dogodkih, kakršni so ti, ki jim pravimo pariški, smo prišli že do točke, ko si ne postavljamo skoraj nobenih vprašanj več. Svojih vprašanj praviloma že nimamo več. In tako je vse, kar nam je servirano, vse bolj nevprašljivo. Tako nastaja kultura nevprašljivosti. In dogodki, kakršni so ti, so velikega pomena za oblikovanje kulture nevprašljivosti.

Pa bi se za začetek lahko vprašali, zakaj govorimo o »pariških« dogodkih in ne o bolj ali manj sočasnih »sinajskih« ali »bejrutskih«? Zakaj so teroristične bombe v Parizu »napad na vse človeštvo« (copyright Barack Obama), dvojni bombni napad v Bejrutu dan prej pa ne, niti ne podtaknjena bomba na ruskem letalu dva tedna pred njima? Zakaj o teh dogodkih (in premnogih pred njimi) ne govorimo skupaj, povezano? Metode so iste, storilci so isti, žrtve enake: civilisti, nedolžni ljudje. Zakaj so pri poročanju o bombnih napadih v Bejrutu veliki zahodni mediji komaj iztisnili iz sebe besedo terorizem? Zakaj za enimi žrtvami žalujemo, za drugimi ne, nismo pa poznali ne enih ne drugih? Odgovori na vsa ta vprašanja so jasni, očitni tako kot vprašanja sama – a zakaj si jih ne postavimo? Včasih so ljudje bili vsaj v smrti enaki, v današnji kulturi neenakosti pa je tudi tega konec. Prav v smrti se razločujemo med sabo in grupiramo. V odnosu do mrtvih postanemo politični, potem ko so nas žive politično razlastili in depolitizirali.

Vprašanj je ogromno. Med velikimi in težkimi je naslednje: Zakaj je naša pozornost – ostanimo v Parizu – usmerjena na storilce, ne pa na producente? Pri preiskovalnih organih je to seveda razumljivo, to je njihova službena dolžnost. Kaj pa vsi drugi? Normalno, da nas zanima, kdo je zakrivil zločin. Ampak kaj nas zanima? In do kam seže naša radovednost?

Seže do točke, ko izvemo, da so bili napadalci muslimani. Ko slišimo ali preberemo kaj o alžirskem poreklu nekaterih med njimi, to prevedemo v muslimanstvo, nikakor pa ne pritegnemo v razmišljanje okrutne in umazane francoske kolonizacije Alžirije. Pa sploh ni tako dolgo, kar je OAS terorizirala Alžirce, ki so si prizadevali za neodvisnost. Spomin na to je še živ. Prednost »muslimanstva« je, da nam ni treba razmišljati. To je identitetni žeton, žeton, s katerim se zastonj vozimo na vrtiljaku identitetne politike.

Povezava storilcev z Islamsko državo (s kakršno koli že kratico jo označujemo) ima podobno usodo: varno nas pripelje v »muslimanstvo« in v našo evropsko identiteto. Ta tvorba je teroristična, ker je muslimanska. Mi smo pa Evropejci, ker muslimane sovražimo. Ampak vprašali bi se lahko tudi, od kod ta tvorba. Kako je nastala, kdo jo je sproduciral? Tu pa, če dosledno iščemo odgovore, pridemo k sebi domov.

Islamsko državo smo priklicali v življenje mi, po isti logiki, s katero so ZDA konec 70. let in v 80. letih prejšnjega stoletja spodbujale in proizvajale radikalne islamske skupine, da bi se bojevale proti Sovjetski zvezi. Ker so se, so Osama bin Laden in njemu podobni takrat veljali za »borce za svobodo«. Tudi tokrat so vodilno vlogo igrale ZDA. Najprej so z vojno proti Iraku in Afganistanu pripravile teren. Nesojeni predsednik McCain se je potem med enim od obiskov Bližnjega vzhoda dal celo slikati z El Bagdadijem, voditeljem Islamske države. Tako visok politik ne bi mogel iti na tako misijo s takšno publiciteto proti volji državnega vrha.

Pod vodstvom Američanov, ob izdatni pomoči zlasti Savdske Arabije in Katarja, ob ključni asistenci Turčije in vedno potihoma prisotnem Izraelu so financirali, oboroževali, organizirali, urili ter logistično in propagandno podpirali plejado islamskih skupin, ki naj bi pomagale razbiti zadnjo veliko in močno arabsko sekularno državo. Ker so se bojevale za strmoglavljenje avtokratskega, tiranskega ipd. Asada, so veljale za borce za demokracijo.

Evropska unija je najprej ponižno šla zraven v Irak, potem pa pokorno pomagala pri destrukciji in kaotiziranju severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Zdaj imamo begunce in teroristične napade. Islamska država je tako rekoč eksplodirala v življenje. Američani in Evropejci pa so si posredno in neposredno prizadevali za zlom edine sile, ki se je bojevala proti njej, Sirije. Odstranitev Asada formalno ostaja politični cilj Zahoda. Obenem se v zadnjih časih bombardira tudi Islamsko državo (čeprav je šele ruski angažma pri tem prinesel otipljive vojaške uspehe). Producenti Islamske države ostajajo na delu – enako destruktivno in samodestruktivno kot doslej. Če jih ne bomo ustavili, bo terorizem postal sestavni del našega življenja.