Pri raku dojk se po zadnjih podatkih petletno preživetje slovenskih bolnic z rakom dojk že približuje skandinavskim, torej 85 odstotkom. Med ključnimi težavami je bilo doslej pozno odkrivanje bolezni. Tako pri raku dojk kot raku debelega črevesa lahko v prihodnjih letih pričakujemo rezultate programov Dora in Svit, ki omogočata zgodnejše odkrivanje, s tem pa uspešnejše zdravljenje. Pri raku materničnega vratu pa smo v Sloveniji s presejalnim programom Zora, ki omogoča tudi zgodnejše odkrivanje predrakavih sprememb, že dosegli pomemben napredek. Obolevanje za rakom materničnega vratu se je s tem v zadnjih letih zmanjšalo za polovico. Težava pa je pri bolnicah, ki se ne odzivajo na presejanje in pridejo k zdravniku šele, ko je bolezen napredovala. Zdravljenje je pri njih zato manj uspešno. Potruditi pa se bo treba, da bo odzivnost na presejalne programe dovolj velika.
Težava so tudi regijske razlike. Cilji državnega programa za obvladovanje raka, ki je predvidel zamejitev zdravljenja na nekaj bolnišnic, še niso povsod uresničeni.Prav bi bilo, da bi vsem bolnikom, ne glede na to, iz katerega dela Slovenije prihajajo, zagotovili najboljšo obravnavo. Uspehi zdravljenja so največji, ko je to celostno in ko ima ustanova dovolj izkušenj s posameznim zdravljenjem. Slovenija je na primer nadpovprečna pri nekaterih redkih rakih, ki jih zdravimo samo na Onkološkem inštitutu. Zlasti v kirurgiji pa velja, da mora zdravnik letno opraviti dovolj operacij. Pri pogostih rakih, kot sta rak dojk in rak debelega črevesa, je treba poskrbeti, da bodo bolnišnice, kjer opravljajo ta zdravljenja, izpolnjevale merila o izkušnjah. Upoštevati je treba tudi smernice in klinične poti, ki določajo, kakšno naj bo zdravljenje.
Ste razlike znotraj Slovenije opažali tudi sami, ko ste zdravili bolnike z rakom pljuč?Bolniki iz ljubljanske, gorenjske in primorske regije v povprečju živijo dlje kot tisti v vzhodni Sloveniji. Slednji prihajajo k zdravniku kasneje, ko je rak že napredoval in se razširil. Treba bo izboljšati odnos do lastnega zdravja v teh krajih. Posameznik, ki posumi, da je kaj narobe, bi moral čim prej k svojemu zdravniku. Odstraniti je treba stigmo, ki spremlja rakavo obolenje, predvsem pa premagati strah. Prej ko bo bolnik prišel k zdravniku, bolje mu bomo lahko pomagali.
Rak pljuč je dolgo veljal za smrtno obsodbo. Kako uspešno je zdravljenje danes?Pljučni rak ni več najpogostejši rak, je pa najpogostejši povzročitelj smrti med rakavimi obolenji. Skrb zbuja tudi to, da je vse pogostejši med ženskami. Če je pred nekaj leti pet let po diagnozi živelo deset odstotkov bolnikov, jih danes 13 odstotkov. To je še vedno relativno malo. Ključna težava je, da pri več kot polovici bolnikov tega raka odkrijemo šele, ko ima oddaljene zasevke. Takrat ga težko pozdravimo, skušamo pa ga vsaj zazdraviti. Med bolniki, pri katerih pljučnega raka odkrijemo zgodaj, pa jih preživi kar 80 odstotkov.
Kdaj je treba k zdravniku?Pregovor, da kdor dolgo kašlja, dolgo živi, ne drži. Okoli 90 odstotkov bolnikov s pljučnim rakom je kadilcev, ki jih pogosto pesti kašelj. Pozorni naj bodo, če se kašelj spreminja ali pa na spremembe izmečka kašlja. Zlasti je nevaren krvav izmeček. To je alarmanten znak. Kašelj je na srečo velikokrat znak le akutnega ali kroničnega vnetja, včasih tudi pljučnice. Lahko pa je kašelj prvi simptom raka, še posebno pozorni pa moramo biti, če se mu pridružita težko dihanje in bolečina. Včasih je ta rak povezan tudi z bolnikovim poklicem. Za njim obolevajo ljudje, ki so delali z azbestom, zaposleni v kovinski industriji, delavci v rudnikih... Negativni dejavniki se med sabo seštevajo in množijo: posebej je na primer ogrožen kadilec, ki je delal v enem od teh okolij.
Kako pogosto bolnike z rakom pljuč operirate?Operacija, ki v največji meri prinaša možnost ozdravitve, pride v poštev pri približno petini bolnikov. Dobro je, da so nove videoasistirane torakoskopske operacije za bolnika manj obremenjujoče in puščajo manj posledic kot starejše metode, bolniki pa prej okrevajo. Tudi ko operacija ni več smiselna, imamo še vedno na razpolago obsevanje in kemoterapijo, ki pomagata ustavljati in zmanjšati bolezen. Občasno dosežemo dolgotrajnejše zazdravitve. Ti dve obliki zdravljenja pa prideta v poštev tudi za veliko operiranih bolnikov. Če jim ponudimo kombinirano zdravljenje, so lahko uspehi boljši.
So presejalni testi blizu?V Kanadi in ZDA smernice že priporočajo takšne teste. Nekdanje dolgoletne kadilce, pri katerih se še niso pojavili znaki bolezni, pregledujejo z nizkodoznim CT-aparatom, ki ima visoko ločljivost. Presejalni programi so velik finančni zalogaj, a verjetno jih bodo sčasoma uvedli tudi v evropskih državah. Še bolj učinkovito pa bi bilo, če bi ljudje manj kadili ali sploh ne bi. V Sloveniji smo s prepovedjo kajenja v zaprtih prostorih lokalov in na delovnem mestu, možnostmi odvajanja od kajenja in preventivo že veliko naredili, a so še rezerve. Študentom medicine večkrat povem, da s tem, ko enega človeka odvrnemo od kajenja, storimo več, kot če bi deset ljudi zdravili. Zanimivo se mi zdi, da je rak, ki povzroča največ smrti, rak, ki bi ga najlažje preprečili.
Koliko pa k temu raku in uspešnosti zdravljenja prispeva dednost?Genski zapis je pri raku ključavnica, ključ pa so dejavniki, ki raka povzročajo. Da se razvije, se mora ujeti oboje. Genskega testa, s katerim bi lahko vnaprej napovedali, kdo bo zbolel, pri raku pljuč za zdaj ni. Je pa vse pomembnejša tako imenovana farmakogenetika. Z njeno pomočjo bolje razumemo, katero zdravilo je primernejše za katerega bolnika. Ugotavljanje mutacij na določenih receptorjih nam pove, ali ima bolnik ustrezno tarčo za zdravila, ki jim radi rečejo biološka. To že rutinsko uporabljamo.
Na trg prihajajo zelo draga zdravila za zdravljenje raka, ki bodo za javno zdravstvo hud zalogaj. Kako jih bo mogoče v prihodnosti še zagotavljati vsem bolnikom?To bo zelo velik izziv. Upoštevati moramo, koliko zdravilo prispeva k bolnikovemu življenju in njegovi kakovosti pa tudi koliko stane. A hkrati imamo pred sabo bolnika, ki prosi, naj mu pomagamo, zato so dileme težke. Nova zdravila lahko v Sloveniji za zdaj v celoti uporabljamo oziroma so v postopku registracije. Res pa se obetajo še dražja zdravila za imunoterapijo, ki so trenutno v fazi preizkušanja. Določati bo treba, katerim bolnikom bodo ta zdravila verjetneje koristila. Predvsem pa bodo potrebna trda pogajanja s farmacevtsko industrijo. Nobena država namreč ni tako bogata, da bi lahko zagotovila toliko denarja, kot ga lahko medicina porabi.
Nekatere zaposlene na Onkološkem inštitutu je v zadnjem času skrbelo, kaj bo za bolnišnico pomenilo uvajanje radioterapije v mariborskem UKC. Ste že razrešili vsa odprta vprašanja, od kadrov do financiranja?Prav je, da se na Onkološkem inštitutu čutimo odgovorne za to, kako bo poskrbljeno za bolnike kjer koli v Sloveniji. Zanimati nas mora, kako lahko pomagamo mariborskemu UKC. Radioterapija ni le nakup aparata – za to delo je treba izobraziti kader. Optimistično pričakujem, da bomo z mariborskim UKC sproti našli optimalne rešitve za vsa vprašanja, če bomo pred očmi imeli korist bolnikov. Sodelovanje smo odlično zastavili.
V bolnišnici, ki jo strokovno vodite, ste imeli doslej precej težav s spori. Kako nameravate popraviti vzdušje?Povejte mi inštitucijo, kjer ni nikakršnih sporov. Jih je pa treba reševati s spoštovanjem in dialogom. Na Onkološkem inštitutu imamo sijajne zdravnike in medicinske sestre pa tudi dobre podporne službe. Ozavestiti moramo, da bomo še uspešnejši, če bomo delovali skupaj. Pomembno je, da imamo vizijo, kako pomagati bolniku. Ta ima samo željo – da bi bil zdrav. Če ne bi videl možnosti, da odnose sproti urejamo, če pri sodelavcih ne bi videl toliko zagnanosti, si ne bi upal prevzeti mesta strokovnega direktorja.
