»Gospa je prišla z opeklino zaradi vroče kave, ki jo je mož polil po njej. Vprašala sem jo, ali naj to prijavim, pa ni želela. Naslednjič je bila na njeni nadlahti sled prstov. Tudi takrat ni dovolila prijave,« se svoje pacientke spominja ljubljanska družinska zdravnica asist. dr. Nena Kopčavar Guček. Ko se je nasilje stopnjevalo, je gospa zdravnico prišla vprašat, ali je zapisala, kar je videla ob prejšnjih obiskih. Povedala ji je, da je že šla k odvetnici. Zdravničini zapiski so se izkazali za dragocene. Zdaj že nekdanji mož pacientke je bil na sodišču obsojen zaradi nasilja.
V joku povedala, da je dolgo čakala na vprašanje
Med dejavniki tveganja za nasilje v družini so izguba službe, odvisnost od psihoaktivnih snovi in izpostavljenost nasilju v času otroštva, je naštela Kopčavar Gučkova. »Otrok, vpričo katerega je oče mamo vlekel za lase in ji kazal, kje je preslabo pobrisala prah, težje uzavesti, kaj je sprejemljivo in kaj ne.« Nasilje je pogostejše v dolgotrajnih zvezah, običajno se ne pojavi v času začetne zaljubljenosti. Nanj lahko opozorijo vidne poškodbe, a pogosto prihajajo žrtve nasilja k zdravniku z drugimi težavami.
Eno od pacientk Kopčavar-Gučkove so na primer pogosto zdravili zaradi ginekoloških težav in vnetij sečil, mučila pa jo je tudi nespečnost. Ko jo je zdravnica vprašala, kako je v njenem domačem okolju, se je gospa razjokala. Povedala je, da je že dolgo čakala na to vprašanje. Prepoznavanje v takšnih primerih dodatno ovirajo stereotipi o storilcih in žrtvah. »Nasilje v družini se pojavlja povsod, tudi med premožnimi ljudmi in javnimi osebami.«
Žrtve redko spregovorijo same od sebe. »Če že, pa je pomembno, kakšnega odziva bodo deležne. Če bodo začutile, da so sprejete in jim verjamejo, bodo povedale tudi kaj več. Če pa se bodo zaradi neprimernega odziva zaprle, je vprašanje, kdaj bodo spet iskale pomoč,« opaža Natalija Gregorič iz centra za pomoč žrtvam nasilja pri Zavodu Emma. V zdravstvu lahko po njenem mnenju veliko naredijo že s tem, da dajo svojim pacientom vedeti, da obstajajo možnosti pomoči.
Modrice pod ovratnikom pulija
Na urgencah imajo s prepoznavanjem posledic nasilja veliko izkušenj, a včasih tudi pri njihovih bolnikih ni povsem jasno, kaj se je zgodilo. Specialistka splošne kirurgije iz ljubljanskega UKC Urška Kogovšek se na primer spominja mladega fanta, ki je v bolnišnico prišel po praznovanju v krogu sorodnikov in prijateljev. Zbudil se je ob neznanem moškem in z bolečinami v predelu zadnjika. »Fant ni vedel, kaj se mu je zgodilo. Sumili smo, da mu je kdo podtaknil GHB ali drugo drogo, a je bilo prepozno, da bi dokazali njeno prisotnost.« Odvzeli so brise in vključili forenzika, ob tem pa podali prijavo, s katero se je fant strinjal. Kaj se je zgodilo in ali je šlo v tem primeru za nasilje znotraj družine, je zatem ugotavljala policija. Fantu so v bolnišnici svetovali, kam se lahko obrne po dodatno pomoč.
Kako pristopiti k (morebitnim) žrtvam nasilja, zaposlene v zdravstvu izobražujejo na delavnicah projekta Pond, ki ga sofinancira norveški finančni mehanizem. Poleg Zavoda Emma v njem sodelujejo Zdravniška zbornica Slovenije, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, bolnišnica St. Olavs, ki predava o dobrih norveških praksah pri obravnavi nasilja v družini, in mariborski center za socialno delo. Na eni od nedavnih delavnic so se o svojih izkušnjah pogovarjale zdravnice, medicinske sestre in socialne delavke. Nekatere med njimi so pomagale tudi žrtvam nasilja med svojci in kolegi v službi. Ena od udeleženk je tako pripovedovala o sodelavki, medicinski sestri, ki je sicer delala dobro, včasih pa je bila povsem odsotna. Pod kratkimi rokavi delovnih oblačil je dosledno nosila pulije. Zatrjevala je, da jo zebe, a nekega dne so med preoblačenjem opazili, da je sodelavka pod vratom in po rokah prekrita z modricami. Ponujena pomoč je bila začetek reševanja težav.
