Ne, to me ne moti. O negativnem prizvoku svojega poklica nisem nikoli tako razmišljal. Vendar ravno zaradi tega želimo poklic sodnega izvršitelja dvigniti na višjo raven. Z dolžniki namreč delamo korektno, seveda tudi v dobro upnikov. Številke o poslovanju ne povedo vsega, gre tudi za način zajemanja podatkov. Mi je pa v čast, da sem bil tako visoko na lestvici sodnih izvršiteljev, tako po velikosti kot po uspešnosti.
Ali tudi zasežene avtomobile, tako kot obleke iz Midasa, ljubljanske blagovnice, kupijo preprodajalci?Ne vem, kdo to kupuje, saj gre za fizične osebe. Res pa je, da je ob ogledih veliko preprodajalcev. Menim, da izvršitelji sploh ne bi mogli prodajati vozil, če jih ne bi prodali preprodajalcem, seveda po postopku in ceni, ki jo določa zakon o izvršbi in zavarovanju. Komu se avto proda, se izvršitelja načeloma ne tiče. Razmišljamo pa o komisijskih prodajah, saj stroški hrambe vozil večino upnikov obremenijo prek njihovih meja.
Koliko dolga ste uspešno izterjali lani?Podobno kot leta 2014, okoli 3 milijone evrov.
V zadnjih štirih letih ste obseg dela povečali za okoli 70 odstotkov in tudi zaposlovali. Se je obseg dela povečal predvsem na račun krize?To je le ena plat zgodbe. Druga plat je ta, da tako dolžniki kot upniki čutijo krizo. To pomeni, da je poplačilo manjše, delo je težje, več je sodelovanja z upniki, največ pa z dolžniki. Kriza nam je povečala le število zadev, dobičkonosnosti pa ne. Ob vsem tem pa moramo upoštevati sedanje družbene razmere, ki niso lahke.
Za zdaj že nekdanjega kolega Marjana Hojsa, ki je posle predal svojemu zetu Denisu Paternostu, se je govorilo, da je dolžnikom grozil. Tudi vi kdaj grozite?V nekem smislu tudi mi grozimo, a pri nas dolžnike soočamo s posledicami, če z nami ne bodo sodelovali. Vendar tu ne gre za grožnje v smislu fizičnega obračunavanja, ampak predvsem za pogovor z dolžniki o načinu poplačila dolga. Kot vem, tudi pri izvršitelju Marjanu Hojsu ni šlo za grožnje s fizičnimi obračuni, le striktno so govorili o posledicah, če dolžniki z njim niso sodelovali. Tako pravzaprav delamo vsi izvršitelji, razlike so v malenkostih, ki pa so za dolžnike bistvenega pomena.
Ste že imeli opraviti z mafijo oziroma ali so že grozili tudi vam?Ne.
Kaj pa bi storili, če bi se soočili s takšno situacijo?Pri tem imam zvezane roke. Sem javna oseba s koncesijo države, zato bi ravnal v skladu z zakonom. Najbrž bi se počutil nelagodno. S pogovorom ali mediacijo se v našem poslu rešijo vse težave. Z ljudmi, ki so bili na napačni strani zakona, sem že imel opraviti, vendar nisem imel težav.
S kakšnimi situacijami se srečujete? Lahko sploh mirno spite?Srečujem se z zahtevnimi situacijami, ki jih lahko obvladujem le zaradi dobre organizacije dela v pisarni. Sodišča in upniki namreč zahtevajo redna poročila, obveščanje o aktivnostih in takojšnja nakazila dobljenega denarja. Dolžniki pa pričakujejo spoštovanje dogovorov in korekten odnos. Soočamo se tudi s stresnim delom na terenu. Najnapornejše in najbolj stresne so deložacije. Pri tem sodelujemo z dvema večjima stanovanjskima podjetjema v Sloveniji in na leto razpišemo tudi do 100 deložacij, izvršimo jih okoli 10. Seveda slabo spim, saj se soočam tudi s hudimi človeškimi stiskami, vendar nimam slabe vesti, ker si prizadevam ohraniti dostojanstvo dolžnika na primerni ravni. Res pa je, da me delo že psihično bremeni, nisem več rosno mlad.
Kako se soočate s problemom manjših dolžnikov, ki ne zmorejo poplačati dolga v višini nekaj sto evrov?Pri manjših dolžnikih imamo najmanj težav. Ljudje s slabšimi finančnimi razmerami so bolj pripravljeni poplačati dolgove. Vsak dan prejmem vsaj deset elektronskih pisem, v katerih me manjši dolžniki prosijo za odlog plačila oziroma mi sporočajo, kdaj si bodo sposodili denar in nam poplačali nekaj deset evrov. S takšnimi ljudmi ravnamo subtilno in jih tudi razumemo, saj na koncu denar tudi dobimo. Vendar v več obrokih in pozneje. Za posameznika, ki mu zarubiš 15 let star avto in je vreden 200 evrov, je ta zagotovo vreden celo premoženje. Dolžnik namreč ne more kupiti novega vozila, potrebuje pa ga za pot v službo ali pa da pelje otroka v vrtec. Rubež seveda moramo opraviti, avto pa ostane pri dolžniku, ki poplačuje dolg. Od malih dolžnikov prejmemo okoli 150 plačil na dan.
Kaj menite o izvršitelju Tadeju Poljaku iz zadeve Balkanski bojevnik, sojenje se bo ponovilo? Bi mu morali zamrzniti funkcijo do pravnomočne razsodbe ali ne?Zakon je popolnoma jasen. Če je nekdo kršil zakonodajo in če je tudi pravnomočno obsojen, je natančno določeno, kdaj mu mora pravosodni minister odvzeti koncesijo. O kolegu sicer nikoli nisem imel slabega mnenja, bil je zelo delaven, kaj pa je morda počel zunaj svojega dela, pa ne vem.
Kaj je najtežje pri vašem poklicu? Ste se že srečali s primerom odvzema otroka na podlagi sklepa sodišča?Še vedno je najtežja izpraznitev stanovanja. Predvsem ker gre običajno za zaščitene kategorije ljudi – bodisi so to starejši ljudje bodisi mlajši, ki so brez sredstev za preživljanje in imajo mladoletne otroke. S tem se veliko ukvarjam in sodelujem s centri za socialno delo. Zadeve rešujemo mesec dni, včasih tudi več. Tako se srečujem s primeri, ko moram na primer izprazniti stanovanje 80-letnega gospoda. Vendar, sem izvršitelj, ne pa morilec brez vesti. In ko ga bom vrgel na cesto, bodo s prstom kazali name in ne na državo in njene pristojne organe. Deložacijo opravim šele takrat, ko imam soglasje odgovornih oseb oziroma so podane vse možne rešitve. Čakam na odgovor centra za socialno delo, saj je to njihova zakonska obveza, kot je moja, da starejšega človeka, ne glede na vse, deložiram iz stanovanja. Vendar nihče ne sme pristati na cesti, sploh ker gre za zaščiteno kategorijo ljudi, ki si sami ne morejo pomagati. Tudi z odvzemom otroka sem se že srečal, vendar je bil odvzem korekten. Po otroka smo namreč prišli v šolo in smo ga v ravnateljevi pisarni predali očetu.
Za vas je torej največja travma, če morate starostnika vreči iz stanovanja.Ja, pa tudi, ko v medijih pozneje zasledim, da je dolžnik naredil samomor. Tudi to se je že zgodilo.
Govori se, da je veliko dražb prirejenih oziroma je že vnaprej znano, kdo bo kupec. So vas že kdaj poskušali podkupiti ali pa ste bili priča domnevnemu podkupovanju pred dražbo?Ne. Za to sem že slišal, vendar to velja za dražbe nepremičnin, s tem pa se ne ukvarjamo. Naša dolžnost je, da omogočimo le ogled nepremičnine pred dražbo, čeprav si želimo, da bi lahko opravili celotno dražbo nepremičnin. Omejeni smo le na premičnine, lahko rečem, da imamo opraviti z ljudmi, ki nimajo ničesar, ne plače, ne nepremičnine, ne vrednostnih papirjev... In pri tem je zelo težko biti pozitiven pri delu.
Kaj je poleg pravnega in ekonomskega znanja najpomembnejše pri vašem delu? So to morda hitre noge, da pobegnete razburjenemu dolžniku, kot je pred časom izjavil eden vaših kolegov?Ne, zame so pomembni ljudje. V naši pisarni vsak zaposleni natančno ve, kaj mora delati. Vsak pomočnik ve, koliko zadev mora rešiti vsak dan, naslednji dan oddati poročila in prejeti denar. Administrativni del pisarne pa mora posredovati množico poročil upnikom, sodiščem in dolžnikom ter skrbeti za vse dogovore, ki so bili sklenjeni, sprejemati stranke in sodelovati z njimi pri uresničevanju dogovorov. Urejenost poslovanja je zame najpomembnejša. To je več kot zaslužek.
Ste kdaj pomislili, da se morda lahko tudi vam zgodi, da se znajdete med dolžniki?Ja, v primeru gospodarske krize in v primeru sprejetja zakona, ki bi ukinil izvršitelje, bi se najbrž tudi sam znašel med dolžniki, vendar izključno do svojih zaposlenih. Sicer pa ne.
