Kaj se je torej faktično zgodilo? Kakšna je bila dejanska kronologija? Imamo res opraviti le s časom, ko ograje ni bilo in je Hrvaška »razprševala« begunski val, in časom, ko ograja stoji in je tok nadzorovan?
Poglejmo. Helikopterski posnetek slovenske policije, na katerem smo si lahko ogledali hrvaško »razprševanje« na Sotli, je nastal v noči na 21. oktober, v javnost pa je bil lansiran 22. oktobra. 23. oktobra lahko beležimo prvo neposredno napoved možnosti postavitve »tehničnih ovir«, 25. oktobra se je zgodil »mini vrh«, 27. oktobra pa je bila uvedena od takrat niti za dan prekinjena praksa urejenega prehajanja beguncev s hrvaškega na slovenski vlak. In dejansko, šele 11. novembra je bil nato postavljen prvi kolut žice.
Dejanska kronologija ni pomembna le na sebi in ni namenjena le prihodnjim zgodovinarjem, temveč v prvi vrsti temu, da v času hitre pozabe še naprej pravilno lociramo problem in ohranjamo pravo formo očitka Cerarjevi ekipi. Nikakor ne gre preprosto za to, da je v trenutku panike, v razmerah, ko je grozilo, da se situacija izmakne nadzoru, vlada postavila ograjo, zdaj pa bi jo morala umakniti, ker zanjo ni več pravega razloga. Če očitek formuliramo na tak način, se celotna razprava premakne v polje, kjer se naši očitki prevedejo v pacifistični idealizem, medtem ko Cerarjevi argumenti pridobijo videz pragmatične racionalnosti. Tudi on, kot pravi, bi bil najbolj srečen, če ograje ne bi bilo; tudi on, namiguje, bi bil najraje pacifistični idealist. A ker opravlja pomembno državno funkcijo, ker razpolaga z zanesljivimi obveščevalnimi podatki, ker želi zavarovati državljane in njihovo lastnino, ker želi preprečiti kaos, ker želi preprečiti nevarnost, da bi se zgodilo, kar se je že zgodilo, naj mu ne bi preostalo drugega, kot da uporabi tisto orodje, s katerim je nekoč že vpeljal red in s katerim je tudi sam na svoj način preprečil, »da bi bili z begunsko problematiko obremenjeni še drugi v Sloveniji«.
Če torej pristanemo na falsifikat zgodovine, po katerem je bodeča žica, pa naj se nam še tako upira, nekoč vendarle dosegla določen učinek, se nam izmakne tudi očitno dejstvo, da se naracija o žici kot ustreznem instrumentu varovanja meje lahko izide le v svetu fikcije. Svet žice je svet, v katerem je sosednja država in članica EU pretvorjena v zlonamernega sovražnika: da bi se množice beguncev pojavile v Sečovljah ali v Osilnici, namreč ne bi zadoščalo, da se s Hrvaško le ne bi dogovorili, temveč bi morala ta izvajati povsem načrtne desante na skrbno izbrane nebranjene točke. A ne le to: tudi če bi sprejeli to vojno naracijo, bi morali obenem verjeti, da prav isti sovražnik v situaciji, ko ograja stoji, beguncev ne bi bil sposoben opremiti s škarjami, debli, debelimi odejami ali kakšnim drugim orodjem, s katerim bi žico z lahkoto prešli. Da bi bila žica videti racionalno, bi morali, skratka, obenem verjeti v popolno zlobo sovražnika in čudežno zmožnost naše obrambe.
Rečeno v enem stavku: Slovenija in Hrvaška nista kraljestvi v računalniški igrici, begunci niso izstrelki in žica ni protiraketni ščit. In čeprav si iskreno želimo, da bi slovenska vlada vedela, kaj počne, je prav to tista raven, na kateri dejansko operira: raven popolne zmešnjave simbolnih sporočil in realnih objektov. Žica je bila postavljena kot nadomestek simbolnega sporočila, fizično je bila postavljena natanko zato, ker politika ne loči med simbolno grožnjo in njeno realizacijo. A obenem je dojeta kot fizično tako rekoč neobstoječa: tako je oblast na dejstvo, da žica dramatično posega v ekosistem ter na absurden in do konca iracionalen način uničuje turizem na obmejnih območjih, opomnilo šele lokalno prebivalstvo.
Pa vendar, ko smo videli, da je oblast tudi ob teh opozorilih ostala v svojem lastnem univerzumu – turizem bi zdaj reševala z lepšimi, manj invazivnimi ograjami in vrati, ki naj bi zadovoljnim turistom omogočila dostop do plaže –, je postalo jasno, čemu nikakor ne smemo popustiti glede dejanske kronologije: če kupimo potvorbo zgodovine, kupimo računalniško igrico.
In naj bo jasno. Vsak novinar, ki v komunikaciji s predstavniki oblasti kljub svoji načelni kritični drži sodeluje v tovrstni konstrukciji, mora poleg pregleda arhivov prevprašati tudi svojo držo v trenutkih, ko se zgodovina odvija. Zgodovina, kot jo pišejo Cerar in njegovi sodelavci, je možna le skozi sprotno sodelovanje medijev, skozi sprotno nasedanje na očitne politične spine. Če še lahko razumemo, da so apolitični lokalni prebivalci škandaloznost žice opazili šele v trenutku, ko jim je zarezala v sadovnjak, je naivnost novinarjev preprosto neopravičljiva.
