Opažena sta bila na križišču pri tistih dveh velikih silosih med Kavčičevo in Kajuhovo v Jaršah, ki se jima je nekoč, ko so bili tisti kraji še večje predmestje, kot so danes, reklo »močna krmila«. Beseda močna se danes izpušča, vonj, ki se širi tam naokoli, pa je navkljub vsem sodobnim filtrom še vedno močan. Kajti močna krmila so živalska hrana. In, ja, stanovalstvo v kakšni noči, ko posebej zaudarja vse tja do Vodmata, ne ve, ali so »prdnila« Krmila ali Kolinska.
Če k vsemu navedenemu dodamo še težke tovornjake, ki so v tisti ulici redni, druge težkomehanizacijske obrate na desni ter poletje, ki je bilo tistega dne, ko sta na križišču obstala ex-kolonialista, razgreto do skrajnosti, dobimo sceno, ki je blizu razmeram na mejnem prehodu Hodoš pri Lendavi. Ko panonsko sonce razbeli tamkajšnji asfalt, tovornjaki pa obstanejo v koloni.
Lahek plen
Ekspedicionista sta zašla. Gospa je imela že vidno opečen nos in je kazala znake prizadetosti od vročine. Gospod je pred seboj držal zemljevid Ljubljane in preko industrijskih obratov, ki so mu onkraj Kajuhove zapirali pot, zrl v vrh nebotičnika v BTC. Ni mu zneslo, kajti naravnost do tja na zemljevidu ni bilo nobene poti. Ker je dejansko ni. Ko so gradili javna skladišča, kot da niso računali, da se bo mesto nekoč razširilo, in so jih zgradili prečno na linije, ki vodijo iz mesta. Podobno kot na koncu Zelene jame, ki se končuje s kompleksom starih tovarn, nevedneža čakajo številne slepe ulice, ki se ne izpeljejo na drugo stran.
Gospa je moledovala, da pokličeta taksi, a on se ni dal. Spominjal je na tistega angleškega oficirja iz povesti o mostu na reki Kwai, ki je gradnjo mostu za Japonce, pri katerih je bil v ujetništvu, vzel kot osebni projekt. Ter na koncu celo poskušal preprečiti sabotažo, ki so jo prišli izpeljat njegovi rojaki gverilci.
Turisti pač. Zagnani ljudje na nalogi. In lahek plen. Nebogljene ovce, ki se ponujajo v striženje, kar se je letos v Ljubljani dogajalo brez usmiljenja. Nič drugačni od nas, ko se znajdemo v podobni vlogi, ko naša noga prvič stopi v tuje mesto. Kaj drugega, kot da se napotiš do najbolj izpostavljenih lokacij v centru, ti ne preostane.
A spomnimo se lahko še nečesa. Tam nekje sredi poletja so se pojavili celo javni pomisleki, ali je turizem, kakršen se je začel dogajati, res to, kar si želimo. Obenem se je dalo zaznati tudi porajajoče se antituristične sentimente. Češ, poln kufer nam je teh turistov. Milo rečeno nepresenetljivo. Greš v osamosvojitev, posnameš reklamo, v kateri prepričuješ ljudi, da je njihova svetla prihodnost turizem, si leta prizadevaš, da bi se kdo v Ljubljani zares ustavil za kaj dlje kot nekaj ur, kolikor mu preostane do odhoda vlaka naprej na jug, ko pa se to dejansko zgodi, ta turizem spet ni več to, kar si si želel. Ja, kaj pa? Kakšne druge vrste turizem pa še obstaja? Ja, ja, vem tudi jaz, da v Zermattu ni tako. Tudi v Heidelbergu ne. Vendar pa Ljubljana ni ne prvo ne drugo. In nikdar ne bo. Lahko je kvečjemu Barcelonica ali Amsterdamček. Nekaj drugega je seveda Triglavski narodni par, kjer se zdi, da od okoljevarstvenikov narekovana omejujoča politika daje pozitivne rezultate in vse, ki si želijo tamkajšnjih užitkov, sili, da si dajo duška kvečjemu na kolesu ali v gojzarjih.
Konservativnost po slovensko
Gledano prostodušno se zdi, da bi vsi mi najraje, da se pravzaprav ne zgodi nič. Podobno gospem, ki z nove sedežne garniture nikdar ne snamejo zaščitnega ovoja, da se ne bi obrabila. Ko kupiš kavč, potem ga pa ne uporabljaš. A ta slovenska sprenevedavost ni nova. To spreminjanje mnenja, odstopanje od pogodb in kursov, se zdi kot nekakšen kolektivni gen. Kot neka stara in preverjena taktika življa, ki se je ustalilo na tromeji med germanskim, romanskim in slovanskim svetom.
Zato velja nemara vse, kar se pri nas dogaja, gledati v luči tega sprenevedaškega izročila. Tudi privajanje na turizem in turizem. Prav tako na gej problematiko. Za katero velja nekaj podobnega kot za turizem. Ko smo bili še v Jugoslaviji, smo Slovenci pri prenekaterem južnejšem Slovanu veljali za »pederčine«. Iz več razlogov. Najprej nemara zato, ker je bilo v teh krajih nekaj več cvenka, kot tudi čudnih navad, da polivinilno vrečko vendarle odvržeš v koš za smeti. Kar je primerljivo s standardnim odzivom voznika slabšega avtomobila na boljše avtomobilske znamke na cesti. »Saj ima boljši avto, ne zna pa voziti tako kot jaz,« si ponavadi rečejo vozniki slabšega vozila. Tudi naše rojakinje so slovele kot lahkoživejše državljanke, bojda zato, ker jih rojak ni bil sposoben spolno potešiti in so potešitev iskale zunaj ožje domovine.
A še za nekaj je šlo. V Ljubljani so se geji imeli dobro. Lahko so se se družili in povezovali. Delovali. Odnos do njih je bil odstopajoče bolj toleranten kot v drugih republikah in ga lahko uvrstimo v »tekovine revolucije«. Torej podobno kot »Turizem smo ljudje«, oziroma podobno kot to, da morata biti vojska in civilna sfera ločeni, za kar je ob nedavni peticiji Radia Študent zoper razširitev pooblastil vojski v osnovi šlo. Za Janšo se je tedaj na Roški zahtevalo civilno in ne vojaško sodišče, mar ne? A vseeno je bila peticija RŠ sprejeta na nož, kot da gre za izdajstvo, je pa zgolj sledila osnovni špuri te države.
Vrnitev v naročje Balkana
Pustimo na tem mestu ob strani, da je bila v minulih referendumskih debatah gej problematika marsikomu zgolj modni dodatek, kamenček na poti njegove kariere, oziroma da je nemalokdo, namesto da bi se šel politiko, kvečjemu preverjal teze iz seminarske naloge, eseja ali doktorata. V kolikor ga ni v času kampanje pravzaprav pisal. A generalno se zdi, da gre za še eno izročilo, ki se je pozabilo. Ali pa gre res za to, da velik del življa gej vprašanja od samega začetka niti ni zapopadel kot del osamosvojitvenega paketa.
Zabavnost vsega skupaj je, da gre v veliki meri za taiste državljane, ki so najbolj popadljivi do Balkana. Ki ga omenjam zato, ker referendumskemu izidu v nekdanjih jugoslovanskih republikah v teh dneh najbolj navdušeno ploskajo prav najmanj proevropski Balkanci. Tisti, ki na beograjski paradi ponosa pojejo »Pederi su bruka Srbije«. In tisti, od katerih se je na referendumu »proti« odločen Slovenec nekoč v času osamosvojitvenega referenduma najbolj želel odcepiti. Osamosvojiti. Danes dobiva taisti Slovenec (končno) pohvale od njih. Kar je vsekakor sprememba špure. Ne manjka veliko, pa se bo za razpad nekdanje Jugoslavije obtožilo homoseksualce. Da so krivi oni. Ker se niso »outirali« v tistih usodnih trenutkih in tako ponudili vsaj eno skupno, združevalno točko za vse tedaj sprte nacionalne entitete – družno nasprotovanje gejem.
Naj nanizam par odzivov pod vest o slovenskem referendumu, ki je bila objavljena na beograjskem Blicu: »Prijetno sem presenečen, vsaka čast, Slovenci! Dve tretjini proti!!! Se vidi, da še niste povsem v EU«. »Bravo, Slovenci!!!« je napisal Žika. »Mi smo pa mislili, da so Slovenci 'ovo, ono'.« »Haha, torej so vseeno Balkanci!« Nazaj na Balkan, torej. V novo Jugoslavijo.