V preteklosti so bili zaradi umiranja čebel na udaru kmetje, tokrat so tarča čebelarjev mnogi drugi. Od domnevno oderuških uvoznikov in prodajalcev zdravil za čebele, veterinarjev, ki so razkrinkali ilegalno proizvodnjo in uporabo neregistriranih zdravil, zdravnikov, ki so posvarili, da to ogroža zdravje ljudi, do novinarjev, ki smo o tem poročali.
Državna sekretarka za kmetijstvo Tanja Strniša, direktor uprave za varno hrano Janez Posedi in predsednik čebelarske zveze Boštjan Noč so zadovoljni, ker so inšpektorji razkrinkali ilegalnega proizvajalca pripravkov za zdravljenje čebel Marka Debevca. Zanje je zgodba s tem končana. A se tukaj v resnici šele začne. Če Debevec svojih čudežnih palčk za zdravljenje čebel ne bi mogel spraviti v promet, bi jih nekaj časa skrival za zaveso svojega laboratorija, potem bi nad proizvodnjo obupal. Pa ni, kajti kupcev se je pri njem trlo. Po ocenah čebelarjev samih jih je Debevčeve zvarke, za katere se je zdaj izkazalo, da so vsebovali tudi prepovedane kemikalije, uporabljalo približno 70 odstotkov.
Če k temu prištejemo še vse, ki po zdravila za čebele v organizaciji čebelarskih društev z avtobusi romajo v Beograd ali Bosno, je dvom, ali je slovenski med res brez prepovedanih kemikalij, še toliko bolj na mestu. Iz podatkov carinikov, ki so čebelarjem zasegli spominke z omenjenih nakupovalnih izletov, je razvidno, da so med zaseženimi pripravki za zdravljenje čebel tudi takšni, ki na embalaži nimajo navedeno, katere sestavine vsebujejo. »Verjetno nam je sam Bog pomagal, da v medu niso našli kakšne presenetljive sestavine,« te dni priznavajo posamezni čebelarji.
Kemikalije (amitraz in kumafos), ki prav nič blagodejno ne vplivajo niti na čebele niti na ljudi, vsebujejo tudi uradno registrirana zdravila, ki jih čebelarjem ponujajo veterinarji. Res pa je, da se je ostankom kemikalij v medu in drugih proizvodih z dobro čebelarsko prakso mogoče izogniti. A tudi če ostanejo, se za registrirana zdravila vsaj ve, katere kemikalije so v njih, zato njihove morebitne ostanke v živilih lahko odkrijejo, pristojni pa potrošnike v primeru preseženih mejnih vrednosti pravočasno obvarujejo. Če čebelarji uporabljajo neznane pripravke, pa se ne ve, kaj je v njih. To posledično pomeni, da jih nihče v medu in drugih čebeljih proizvodih ne išče, ker jih tam ne pričakuje.
Tak primer je prepovedan in za zdravje zelo nevaren klorfenvinfos, ki so ga inšpektorji odkrili v Debevčevih palčkah in v skoraj polovici analiziranega satja čebelarjev, ki so jih uporabljali. Do letošnjega avgusta inšpektorji klorfenvinfosa v medu niso iskali, saj se jim še sanjalo ni, da bo lahko kdo iz njega proizvajal zdravila za čebele. Laboratorijsko metodo za njegovo odkrivanje so zato v Sloveniji razvili šele pred nekaj meseci.
Registrirana zdravila od veterinarjev prevzame le dobra petina čebelarjev. S čim zdravijo drugi, je veliko vprašanje, ki ne dopušča vehementnega zatrjevanja politikov in čebelarjev, da je ves slovenski med varen. S takšnimi trditvami namreč čebelarjem posredno sporočajo, da ni nič hudega, če uporabljajo nelegalna zdravila, četudi ta vsebujejo prepovedane kemikalije. In če bi po aferi Debevec moral kdo terjati čigav odstop, so to potrošniki, saj se čebelarsko-politična naveza igra z našim zdravjem.
