Po razkritju uporabe ilegalnih pripravkov za zdravljenje čebel v Čebelarstvu Debevec, ki so vsebovali strupene kemikalije, tudi klorfenvinfos in retonon, se postavlja vprašanje, ali je med čebelarjev, ki so uporabljali takšne pripravke, varen. Dekan veterinarske fakultete Andrej Kirbiš in predsednik veterinarske zbornice Borut Zemljišč sta glede tega zelo jasna. V včerajšnjem sporočilu za javnost sta v imenu veterinarske stroke med drugim izpostavila: »Z vso strokovnostjo in odločnostjo lahko ocenimo, da so med ali izdelki iz medu, če so v njih dokazane katere koli koncentracije prepovedanih snovi, kot sta klorfenvinfos in rotenon, neuporabni in zdravstveno neustrezni za prehrano ljudi. Strokovno ustrezno mnenje o varnosti medu pa bo mogoče postaviti le na podlagi temeljite analize, ki bo vključevala večje število kot le dvajset vzorcev medu slovenskih čebelarjev.«
Analiza vzorca medu stane od 163 do 210 evrov
Najbolj objektivni odgovor na vprašanje, ali je živilo varno, je mogoče dobiti z oddajo vzorca medu ali satja na analizo v laboratorij. A to ni poceni. Če vas zanima, ali vaš med vsebuje ostanke amitraza, ki so jih v medu nekaterih Debevčevih odjemalcev odkrili tudi inšpektorji za varno hrano, vas bo analiza stala 163,80 evra, v primeru ugotavljanja ostankov rotenoidov (denimo prepovedanega rotenona, iz katerega je Debevec prav tako proizvajal domnevna zdravila) pa 210 evrov. Takšne so cene v mariborskem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano.
Emil Žerjal, vodja oddelka za okolje in zdravje v tem laboratoriju, kjer analize medu opravljajo tudi za inšpekcijske vzorce uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, zagotavlja, da lahko strokovnjaki v njihovem laboratoriju odkrijejo večino snovi, ki so v pripravku, kupljenem na črnem trgu. Dodaja, da je z vidika analitike ostankov zdravil ali fitofarmacevtskih sredstev satje zahtevneje analizirati kot med, zato je treba na rezultate analize medu čakati dva tedna, za satje pa približno mesec dni.
Kdo določa mejne vrednosti kemikalij v živilih?
Toda afera Debevec je razgalila še en problem, povezan z mejnimi vrednostmi za ostanke kemikalij v hrani. Inšpektorji za varno hrano so v skoraj polovici analiziranih vzorcev satja odkrili ostanke amitraza in/ali klorfenvinfosa, v četrtini pregledanih vzorcev medu pa ostanke amitraza. Poudarili so, da količine ostankov amitraza v medu ne predstavljajo tveganja za zdravje potrošnikov, ker so pod mejno vrednostjo varnosti živila. Glede satja pa so inšpektorji v svojem poročilu sami zapisali: »Izdelki medu s satjem, ki se pojavljajo na trgu, lahko predstavljajo tveganje za zdravje ljudi, saj bi ostanki klorfenvinfosa v satju lahko prešli tudi v telo, če bi posameznik skupaj z medom zaužil nekaj tega satja.« To pomeni, da je zdravje ljudi lahko ogroženo, saj so inšpektorji ostanke klorfenvinfosa našli v vzorcih satja, satje pa nekateri čebelarji prodajajo kot prvovrstno delikatesno poslastico!
Poročali smo že, da je zdravnik Miran Brvar iz ljubljanskega kliničnega centra poudaril je, da so mejne vrednosti za vsebnost kemikalij v živilih določene dogovorno, praviloma gre za kompromis med stroko, politiko in nekimi lobiji. Dodal je še, da ni nujno, da pod mejno vrednost ni neželenih učinkov pesticidov, sploh če je v nekem živilu več kemikalij hkrati. Z mnenjem Mirana Brvarja o dogovornih mejnih vrednostih ostankov kemikalij v živilih se na veterinarski fakulteti ne strinjajo povsem. Strokovnjak za varno hrano Andrej Kirbiš nam je pojasnil, da mejne vrednosti (MRL – največja dovoljena vsebnost) za zdravila v EU določa evropska agencija za zdravila v sodelovanju s komitejem za zdravila za uporabo v veterinarski medicini. »MRL se določi na podlagi znanstvene ocene tveganja in je odnos med nevarnostjo (ostanki učinkovine skupaj z metaboliti v hrani) in izpostavljenostjo (vnos teh ostankov v hrani). Za uporabljene učinkovine v veterinarskio-medicinskih pripravkih se najprej določi sprejemljiv dnevni vnos. To je ocena (na osnovi toksikoloških kriterijev in prehrambenih navad) količine za neko učinkovino, ki jo lahko dnevno zaužijemo skozi celo življenjsko obdobje, ne da bi imeli pri tem zdravstvene težave. Pri oceni izpostavljenosti se upoštevata količina zaužite hrane in koncentracija učinkovine v zaužiti hrani. Osnova za tolerantno količino je 60 kilogramov težak človek,« razloži Kirbiš.
