Kriza v preteklem letu ni prizadela le navadnih Zasavčanov, saj so se za obstoj morali grebsti tudi propadli direktorji in politiki, ki na manj od direktorskega mesta ne pristanejo. Zanje se pa res ne spodobi, da bi bili navadni delavci! Naskoka na visoke položaje so se tako lotili vsak po svoje, večinoma po tihem, s prijatelji v zaledju, s čimer so izzvali številne anonimke. Te so namreč predvsem v Trbovljah izhajale pogosteje kot lokalni časopisi, pisali pa so jih vsi; tisti naveličani kadrovanja vedno istih imen na položaje in drugi, ki so samo želeli zrušiti obstoječe voditelje, da bi h koritu prej ali slej imeli priložnost pririniti svoje kandidate.
Začelo se je takoj februarja, ko so prijatelji v svetih zavodov najprej skušali na direktorski stolček Zdravstvenega doma Trbovlje posesti Janija Žlaka, nekdanjega pomočnika direktorja Termoelektrarne Trbovlje (TET), ki so ga likvidatorji podjetja razrešili v prvi skupini zaposlenih. Le nekaj dni za tem se je odvila še akcija, v kateri so skušali Barbaro Žgajner posesti na prestol trboveljskega centra za socialno delo. Uspelo ni ne enim ne drugim. A hitreje se je vdal svet zavoda zdravstvenega doma. Sicer s težkim srcem, a vendarle so sprejeli željo stroke, da bi zdravstveno ustanovo vodil nekdo iz njihovih vrst. Tako je direktorica postala ginekologinja Cvetka Skušek Fakin, soproga Sama Fakina, Trboveljčana, ki je imel za ohranitev vnovičnega mandata na čelu zdravstvene zavarovalnice v prestolnici nekaj več težav, a se mu je na koncu uspelo obdržati na mestu generalnega direktorja.
Novi zasavski mejnik: zadolženi center za socialno delo
Bolj nepopustljive so bile gospe v centru za socialno delo. Besne, ker jih je nekdo namočil v anonimnem pismu, naslovljenem na policijo in protikorupcijsko komisijo, po Žgajnerjevi, ki je tudi sedela v svetu zavoda, niso hotele izbrati nobenega (drugega) kandidata več. Vse dokler niso ogrozile delovanja ustanove, ki pomaga najšibkejšim v družbi. Funkcija direktorja je v četrto pripadla Roku Zupancu, a se nanj bržkone ne bi prijavil, če bi vedel, v kaj se v resnici spušča. Nekdanja direktorica Irena Grošelj Košnik je namreč prva v zgodovini države, ki je na svojo pest zadolžila center za socialno delo, potem pa raje odšla med poslance v Ljubljano. Še danes nihče ne ve točno, kam pravzaprav je šel ves od bank izposojeni denar. Jasno je le, da ne za prispevke zaposlenih…
Kako ponosni so na rojake, ki večkrat kot z dobrimi zgodbami nase in na regijo opozarjajo z zdrahami, so Zasavci, ti neomajni lokalpatrioti, pokazali, ko so za Zasavca leta izbrali Andreja Božiča, prvega moža Steklarne Hrastnik. Naziv so raje dali nekomu, ki ga z Zasavjem povezuje le delovno mesto! Očitno so res naveličani zasavskih veljakov, ki se ozirajo po prostih direktorskih mestih, četudi o panogi nimajo pojma. Enega je v Spektru za sabo pustil Borut Dolanc, nesojeni (gospodarski) trboveljski župani, ki ga je v neznane vode, pardon, železniške tire, odneslo neracionalno poslovanje nepremičninskega podjetja. In ker gospodarstveniki morajo držati skupaj, mu je bil takoj za petami v SŽ – Infrastruktura tudi lokalni obrtnik Ahac, ki so mu oklestili posle s Spektrom, a je nove poslovne priložnosti našel, glej ga zlomka, ravno na železnicah. Da Ahac zaposluje Dolančevo soprogo, je najbrž povsem nepomembno dejstvo...
Lokalne face za stolček v Spektru
A denar je sveta vladar in za dobro poslovanje je treba storiti marsikaj. To vedo tako Sandi Češko, ki se drži visoko na lestvici najbogatejših Slovencev, kot Zasavci, ki bi tja gor radi zlezli, a se jim zdi Češkova pot prenaporna. Veliko lažje je poseči po državnih milijonih! Morda je o njihovem pridobivanju v svojem knjižnem prvencu o voditeljstvu kaj zapisala Sonja Klopčič, direktorica, ki je potopila Sveo, zagotovo pa imajo neprecenljive izkušnje, kako si državne milijone najbolj pravično razdeliti, zasavski priskledniki pri zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik (RTH). Ker prihodnje leto vanj prihaja nov zajeten kupček evrskih bankovcev, je bilo treba na novo pripraviti teren razdeljevanja milijonskih poslov. In spet so anonimke, polne obtožb o preslabem trženju rudniškega premoženja, odstrelile prvega knapa Bojana Jelena. Odprt pa ostaja boj za prvega moža Spektra. Menda se zanj potegujejo same znane lokalne face, med njimi sami takšni, ki so od vsega najraje direktorji.
Ob vsem tem vzpenjanju velja spomniti na še en, morda celo najodmevnejši zasavski vzpon preteklega leta. Uspel je Mitji Duhu, ki je skupino nagcev po gozdnih poteh odpeljal na Kum. Pa najbolj trden padec? Brez dvoma zagorska praznična smreka. Župana Matjaža Švagana je tako prizemljila, da nove sploh ni poskušal postaviti. Mu bo pa (o)stal vsaj Drnovškov kip.
