Predvsem sem vesela, da lahko združujem oboje. Pisanju sem se posvetila po letu 1991, ko se je zaradi najrazličnejših razlogov za nekaj časa precej drastično prekinila moja igralska kariera, in bilo mi je v veliko olajšanje, ko sem ugotovila, da zmorem delati več različnih stvari znotraj istega ustvarjalnega področja.
Kako pa je igrati v predstavi, za katero ste napisali besedilo? V Mladinskem gledališču je trenutno v programu še ena vaša drama, Srce na dlani, tudi v njej nastopate...Nisem si želela igrati v svojih besedilih (smeh), vendar sta si to v obeh primerih zaželela režiserja. Obremenjujoče je, ker sem ves čas na trnih, poslušam, kakšna je izvedba, prisluškujem, kako se občinstvo odziva na replike... Vendar je na koncu tudi veselje večje, vsaj po omenjenih predstavah.
Imam pa še zdaj včasih občutek, da si kdo misli, oh, ta neumna igralka, kaj se pa ona sili k pisanju (smeh). Saj na začetku tudi sama nisem bila prepričana, da smem in zmorem pisati, a ko sem svoje prvo besedilo poslala na natečaj za Grumovo nagrado in je bilo uvrščeno med nominirance, mi je to dalo pogum. Ker so bila dobro sprejeta tudi naslednja besedila, sem sčasoma dobila samozavest. Od nekdaj sem uživala v pisanju, le da sem sprva mislila, da bom pisala romane. Saj jih bom, ko bom končala igralski poklic.
Ste sicer kot igralka zadovoljni?Na odru vedno bolj uživam. Vsekakor pa je to poklic, ki ga je – kot vsakega umetniškega – težko zdržati, pri čemer tudi ne smeš biti preveč poln samega sebe. Lažje je, če znaš ohraniti distanco do svojega dela, da te potem v želji, da bi bil na odru, ne odnese predaleč v narcizem in egoizem. Kajti skoraj pri vsakem igralcu nastopijo leta, ki so bolj sušna. Takrat se ne smeš predati žalosti. Je pač tako, da nas igralce vedno izbere režiser ali umetniški vodja, včasih moraš tudi paziti, kaj rečeš, kar ni ravno moja lastnost. Toda danes si marsikdo ne upa povedati svojega mnenja, pri čemer se nervoza še stopnjuje zaradi odnosa naše države do kulture.
No, sami ste večkrat javno izrazili svoje stališče ali kritizirali kulturno politiko...Res je. Že pred dvajsetimi leti sem ob prvih finančnih rezih, zniževanju cenzusa za svobodnjake in podobnih potezah spraševala direktorje in kolege, ali se bomo uprli, pa so me vsi čudno gledali. Toda že takrat se je videlo, kaj se obeta v prihodnosti, sploh če taki drastični posegi ne bodo naleteli na resen odpor. Zaposleni v kulturi, ki smo vseeno v privilegiranem položaju, bi morali že zdavnaj dvigniti glas ter se zavzeti za kolegice in kolege, ki niso v službah. Ravnanje samostojne Slovenije do samozaposlenih v kulturi je nacionalna sramota!
Ali torej v polju kulture ne obstaja neka temeljna skupna zavest?Žal ne. Seveda so to poklici, ki so individualni, a kulturo ustvarjamo skupaj in imamo takšno, kot si jo zaslužimo. In tudi odnos, ki ga imajo ljudje do kulturnikov, je odvisen zlasti od nas samih. Zelo me je na primer zabolelo, ko se društvo pisateljev, katerega članica sem, ni takoj odzvalo na zažig biografije o Kučanu. Kajti gre za knjigo, ne za to, kaj si kdo misli o nekom, torej za načelna vprašanja, pri čemer nas ne bi smela skrbeti možnost polarizacije znotraj društva. Če hočeš biti načelen, se moraš v takih primerih jasno opredeliti, ne pa molčati, da ne bi prizadel posameznikovih »levih« ali »desnih« čustev. Apatija v državi se res razrašča do skrajnih meja! Je normalno, da zdaj že kulturniki in intelektualci iščemo izgovore, da se nam ni treba družbeno angažirati?! Neznanska lahkost gledanja televizije nas res tudi sicer vse bolj odvrača od delovanja, postajamo ujetniki aktivizma na klik. Vendar si ujetost v največji meri določa vsak sam.
Tudi za slovensko gledališče se zdi, da skuša biti angažirano in kritično, toda konkretnejša dejanja ob dogodkih, kot sta begunski val in postavitev žice, pogosto umanjkajo. Je torej umetnosti dovolj, da na težave opozarja v svojih projektih? Je to kaj drugače od aktivizma na klik?V 80. letih je bil prostor družbene kritike enotnejši. Jasno je bilo, kaj se kritizira. Vmes je sodobni človek z globalizacijo in prodorom neoliberalnega kapitalizma poleg svojih težav na svoja ramena dobil še težave vsega sveta, ki so bistveno bolj razpršene. Nemara se tudi zato polje angažiranega delovanja v umetnosti resnično zožuje. Zavest o lastni nezmožnosti je močnejša. Okovi krivde ob tem, česa vsega nisem naredil kot človek ali kot umetnik, nas hromijo bolj kot nekoč. Kljub temu mislim, da se še da delovati, če obstajata volja in vera v spremembe. Ne verjamem pa, da lahko umetnost spreminja svet, saj bi ga sicer že zdavnaj spremenila.
Ali je torej angažirana umetnost bolj sredstvo za pomiritev samega sebe?Če sem odkrita – da. Kmalu po vojni v Bosni sem napisala tri igre z begunsko tematiko. Mnogi so mi očitali, da koketiram s trendi v dramatiki zunaj naše prelestne domovine, saj se slovenska gledališka scena takrat na vojno ni odzivala. A nisem razmišljala o tem, da bom z njimi komur koli širila zavest. Nastale so iz notranjega občutka, da moram o tem govoriti. S svojimi občutki krivde pač opravi vsak sam, eden se odzove, drugi se obrne stran. Boli me, ker smo nekdanje sodržavljane leta 1991 preprosto odrezali in zapustili. In letos se je zgodba z begunci ponovila. Koliko slovenskih državljanov, razen policistov, vojakov in nas prostovoljcev, je sploh v živo videlo katerega od 350.000 ljudi, ki so prečkali državo? Slovenija je klavstrofobična! In če se kultura, umetnost, inteligenca temu ne bodo uprle, bo država umrla, ne da bi se večina državljanov, ki jih vse bolj zanima le še kultura v smislu »aufbiks in čreva na plot«, tega sploh zavedla.
