»Socialna oskrbovalka me nenehno vzpodbuja, skupaj rešujeva miselne naloge, zagonetke, se pogovarjava, včasih tudi telovadiva,« pripoveduje uporabnik, ki ga oskrbovalka iz Doma upokojencev Franca Salamona iz Trbovelj obiskuje na domu od marca letos. »Postal sem bolj družaben in dobrovoljen, saj je vedno nasmejana in prenaša svojo dobro voljo tudi name,« je prepričan. Njegova soproga pa opaža, da je postal bolj komunikativen, odprt in bolj pozitiven, ter doda, da je bil nekaj časa v preboldski enoti doma upokojencev, a sta si oba želela, da se vrne v domače okolje. Tudi zaradi vsakotedenskega obiska socialne oskrbovalke jima je to odlično uspelo. Želi pa si, da bi se v obravnavo lahko vključili tudi drugi strokovni delavci – fizioterapevti, psihologi, logopedi, družabniki in drugi.
»Pomoč na domu mi pomeni zelo veliko, skoraj vse, saj imam precej težav z zdravjem in mi oskrbovalka pomaga pri vsem. Prinese mi stvari iz trgovine, me spremlja pri nujnih opravkih in pomaga tudi pri osnovnih gospodinjskih opravilih,« je navdušen Božidar Marolt, ki gre z oskrbovalko najraje na sprehod.
Iz doma upokojencev mu vsak drugi dan dostavijo kosilo, vmes pa se tudi sam potrudi, da si kaj skuha, opere in zlika. Obseg pomoči mu za zdaj zadostuje, pravi Marolt, ki se ne počuti več osamljenega in se mu je zaradi družbe izboljšalo tudi psihično stanje, čeprav k temu veliko pripomorejo tudi njegove rože, redno in nadvse rad pa prebira tudi časopis Dnevnik.
Zlata dekleta
Da so se z obiski socialnih oskrbovalk na domu skoraj prerodili, pripoveduje tudi veliko drugih uporabnikov in njihovih svojcev, ki bi si, če bi jim dopuščale finance, večinoma zelo radi privoščili več dodatne pomoči. »S pomočjo trikrat na teden sva lahko še vedno skupaj v svojem domu,« denimo pripoveduje starejši par, ki je zelo rad vedno urejen, vesel pa je tudi družbe. »Povem vam, da so to zlata dekleta – prijazna, vedno prinesejo nasmeh na licih, nič jim ni težko narediti. Zaradi njih čutim, da sem živ, da obstajam, prej pa sem bil osamljen,« prostodušno prizna še eden izmed uporabnikov z območja Trbovelj. Tudi uporabnica, ki ji iz doma upokojencev vsak dan prinesejo kosilo, pravi, da je hrana odlična, še boljši pa klepet z oskrbovalko. S pomočjo je zadovoljna tudi njena hči, ki opaža, da ima zdaj mama, ki je bila sprva dokaj nezaupljiva, v svojem življenju spet red in družbo, pomirja pa jo tudi to, da je mogoče v primeru nuje dobiti pomoč tudi zunaj delovnega časa.
Vse dni v tednu
»Pomoč na domu se izvaja vse dni v tednu, tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih,« pojasni koordinatorka pomoči na domu Kristina Drstvenšek in potrdi, da so v nujnih primerih res dosegljivi tudi zunaj delovnega časa. Socialne oskrbovalke lahko opravijo pri uporabniku največ štiri ure dela na dan oziroma 20 ur na teden. Pomagajo jim pri gospodinjskih opravilih, oblačenju, umivanju, hranjenju, zelo dobrodošla pa se je izkazala tudi pomoč pri ohranjanju socialnih stikov, širjenju socialne mreže in spremljanju pri nujnih opravkih.
»Naši uporabniki pravijo, da so zelo zadovoljni in hvaležni za pomoč, zaradi katere lahko še naprej ostajajo v domačem okolju,« pove Drstvenškova in nadaljuje, da povpraševanje po storitvi narašča. Veliko jih je sicer sprva zelo zadržanih, potem pa se odprejo in navežejo z oskrbovalkami zelo pristne stike. Tudi svojce sprva rado skrbi, kako bodo sorodniki sprejeli ponujeno pomoč, a se vedno vse hitro uredi. Pomembno je, da jih znajo oskrbovalke kdaj tudi potolažiti, predvsem pa, da jih nenehno spodbujajo, da kaj naredijo zase tudi, ko niso pri njih.
Prijateljske vezi
»Kot socialna oskrbovalka že šest let na domu pomagam starejšim, bolnim in ljudem s težavami z vidom, sluhom, govorom, s pomičnostjo ali težavami v duševnem zdravju. Z mnogimi smo stkali zares prijateljske vezi in zato svoje delo še raje opravljam. Vedno me razveseli, ko vidim, koliko jim pomeni že najmanjša stvar, ki jim jo pomagam urediti,« pravi ena izmed oskrbovalk doma v Trbovljah. Sodelavke pa dodajo, da imajo zaradi navezanosti včasih težave, ko morajo uporabnikom povedati, da jih zaradi dopusta kakšen dan ne bo. Čeprav je delo včasih naporno, tako fizično kot psihično, to vselej zlahka odtehtata napredek in dobra volja uporabnikov. »Najbolj me razveseli, ko mi povedo, da me imajo radi, pa tudi klici svojcev, da so 'njihovi' zaživeli, odkar prihajam k njim, saj sem včasih edina oseba, ki prestopi njihov prag,« še pove ena izmed oskrbovalk, vse pa se strinjajo, da je treba le malo spodbude in lepih besed, da postanejo uporabniki bolj samostojni, veseli in družabni.
Invalidka Milenka Tomše, ki jo oskrbovalke dvakrat na dan obiskujejo že sedem let, doda, da ji je trenutek, ko je izvedela, da obstaja pomoč na domu, spremenil življenje. »Zavedla sem se, da bom lahko kljub bolezni ostala doma skupaj s svojim sinom,« pravi Tomšetova in doda, da je za to hvaležna tako oskrbovankam kot domu upokojencev in občini.
