Enainosemdesetletni gospod je do nedavna živel sam v veliki hiši. Svojci so čedalje pogostejše izgubljanje ključev, denarnice in občasne obtožbe, da mu kradejo, pripisovali starosti, dokler jih ni nekega dne poklical sosed. Oče je sedel v avtu pred trgovino in bil popolnoma zmeden. Ko so ga naslednji dan prišli obiskat, so ugotovili, da je shujšan in dehidriran, do hrane pa ni mogel, ker je izgubil ključ od zamrzovalnika, ki ga je zaklenil v strahu pred tatovi. Prvi zdravnik je ugotovil blažje kognitivne motnje, zdravniki v specializirani ustanovi pa so nato postavili pravo diagnozo: napredovala demenca oziroma alzheimerjeva bolezen. Predpisana zdravila so njegove težave vidno omilila, ugotavljajo svojci.
Večina slovenskih bolnikov z demenco pomoč dobi šele, ko bolezen že napreduje. Bolniki tako vse predolgo ostajajo brez ustreznih zdravil. Tudi svojci bi pogosto potrebovali bistveno več pomoči pri skrbi za te bolnike, kot je lahko dobijo. V civilni družbi pričakujejo, da bo napredek prinesel nacionalni program za obravnavo bolnikov z demenco in druge spremembe, ki jih napovedujejo na ministrstvu za zdravje. Krepili naj bi predvsem pomoč na domu, obeta se tudi ustanavljanje centrov za demenco. V njih bi bolnikom in njihovim svojcem pomagali tako z zdravstvenega kot s socialnega vidika.
Čim prej do zdravil
V Sloveniji je okoli 30.000 bolnikov z demenco. Bolezen je ob staranju prebivalstva vse pogostejša, v povprečju pa traja 10 do 15 let. Bolniki se svojih težav pogosto ne zavedajo, zato jih svojci le stežka spodbudijo k obisku zdravnika, pojasnjuje predsednica združenja za pomoč pri demenci Spominčica Štefanija L. Zlobec. Včasih tudi bolnikova okolica težave zazna prepozno, iskanje pomoči pa ovirajo še predsodki: »Bolniki nočejo k psihiatru pa tudi bližnjim je svojce tja težko odpeljati.«
Druga težava je pomanjkanje časa za preglede pri družinskem zdravniku. V povprečnih sedmih minutah za enega bolnika je težko zaznati znake bolezni, opozarja Zlobčeva, ki sodeluje pri pripravi nacionalnega programa. Pričakuje, da se bo osnovno zdravstvo v prihodnje bolj povezovalo s psihiatrično in nevrološko stroko: »Radi bi skrajšali poti do diagnoze. Pomembno je, da bolnik čim prej dobi zdravila, ki blažijo spremljajoče težave demence, na primer blodnjavost, agresivnost, nespečnost.« Dobra novost bo tudi, da bodo v bodočih centrih svojcem bolnikov zagotavljali pomoč po diagnozi. »Prav je, da družina čim več izve, saj se bo tako lažje organizirala,« meni Zlobčeva.
Širjenje ozkih grl
»Že s tem, da bi družinski zdravniki imeli na voljo več časa, bi težave pri prepoznavanju demence v veliki meri rešili,« ocenjuje družinska zdravnica z Brezovice prim. doc. dr. Danica Rotar Pavlič. Računati je treba tudi na patronažne medicinske sestre, ki lahko težave zaznajo na bolnikovem domu. Po tujih vzorih bi bilo smiselno družinskim zdravnikom omogočiti tudi predpisovanje zdravil za bolnike z demenco. »Ljudje pogosto dolgo čakajo na prve preglede, prvič pa lahko zdravila predpišejo šele v ambulantah za kognitivne motnje. Pri tem nastaja ozko grlo,« opozarja Rotar-Pavličeva. Diagnostika pri demenci ni nujno enostavna, zdravnik mora vedno pomisliti tudi na druge bolezni centralnega živčnega sistema. Včasih se lahko pri starostniku podobno kot demenca kaže tudi depresija, pojasnjuje.
Pomoč bolnikom z demenco je za zdaj precej odvisna tudi od posameznih regij. Po besedah direktorja ravenskega zdravstvenega doma Stanislava Pušnika bolnikom z demenco na Koroškem že dodatno pomagajo v okviru tako imenovane skupnostne psihiatrije. Marsikaj bo rešilo tudi napovedano dodatno zaposlovanje družinskih zdravnikov oziroma širjenje referenčnih ambulant, pričakuje Pušnik. »Prav tako pa bi bilo treba okrepiti psihohigienske dispanzerje. Tudi pri nas bi zagotovo potrebovali še kakšnega psihiatra.«
