In z menoj se seveda strinjajo vsi, ki v Planici kaj pomenijo. Kdo bi jih razumel, te trume radovednih ljudi, ki se ves ljubi dan sprehajajo po rjavi travi naše velikanke in – ne vem – čakajo, da bo zapadel sneg ali pa da bo z neba na njih padel kakšen Prevc. In kdo bi razumel te trume čudakov, ki so po celodnevnem sprehajanju in brezupnem čakanju na enega od Prevcev utrujeni, lačni in žejni od vsega hudega. In bi radi kaj dobrega pojedli, se okrepčali vsaj s čajem, kuhanim vinom, nečim primernim za ta prednovoletni čas. Sem slišal enega od teh čudakov, da bi rad pojedel dobro kranjsko klobaso, morda kakšen sendvič z domačo suho salamo. A bejž, no, kolega, a nisi nikoli gledal reportaž z velikih planiških dogodkov, s pravzaprav največjih slovenskih veselic, ko se nekolikanj drugačne trume ljudi dobesedno valijo po dolini ali pa se iz avtobusov enostavno zlijejo? Potem tisti, ki so še količkaj pri sebi, iz prtljažnika v slogu »ko to tamo pjeva« potegnejo zložljivo mizico, flaškon namiznega rdečega, steklenico domačega žganega in nekaj plastičnih kozarčkov. Spet drugi začnejo odpirati stare vojaške nahrbtnike in iz njih vleči suhe klobase, sir, kuhana jajčka, vložene kumarice, paradižnik, črn kruh... Mmm, kar sline se mi cedijo.
Veste, dragi moji čudaki, ki bi tudi prek leta radi v Planici kaj za pod zob ali vsaj okrepčilni napitek – ne bo šlo! Planica je naša kraljica, je naš ponos, je naša tradicija. Je praktično najbolj geografsko, kulturno, etnološko zaščiteni državni spomenik mednarodnega pomena. Že res, da ne v uradnih evidencah ministrstva za kulturo ali, bog ne daj, Unesca, pač pa je kot tak zaščiten v srcih pravih domoljubov.
K Planici enostavno sodijo mizica, pogrni se, flaškoni vina ter iz nahrbtnika vzeti suhomesnati izdelki in pločevinke piva. In vi, nergači stari, bi radi to spremenili in začeli sredi zaščitene Planice v, kaj pa jaz vem, lično urejenih lesenih kočicah ponujati potico, kranjsko klobaso, joto. Pa še senf in kajzerico povrhu, a?
Eee, ne bo šlo. Gostiln je polno v sosednji vasi, kamor trume Italijanov derejo na pohanega piščanca in kalamare na žaru (tudi ena taka tradicionalna planiško-rateška kombinacija), da o potici, ki jo je sam Tito hvalil in se zanjo zahvalil (hvala za poticu, bila je dobra, piše še dandanes v gostilni), sploh ne govorimo. Če pa ste res tečni, se boste kako uro stran v drugo smer sprehodili do planinske koče, kjer imajo res izvrsten ričet pa tudi borovničev štrudelj ni kar tako. Aja, ste prišli z avtobusom in nimate gojzarjev in ste želeli le malo pokukati na skakalnice. Potem boste pa plačali parkirnino, stopili iz avtobusa, fotografirali in takoj nazaj! V Kranjski Gori imajo menda tudi cel kup restavracij in celo hotele.
Planico pa nam pustite pri miru. Tako, kot jo imamo radi. S skakalnicami in enkrat na leto s klobasami iz rukzaka.
