Deželica pod Triglavom je doživela, da se je speča princeska pod Poncami prebudila in je bilo za to potrebno nekaj deset milijonov evrov. Če so se včasih kregali, da ni Planica od nikogar – je zdaj evropska. Planica je spet snežena kraljica – le kdo je ne pozna. Le tistega Gorenjca, ki jo je tako lepo opeval, ni več med nami. Počivaj v miru, Slavko, pod svojimi domačimi kostanji.
Gorenjci pa smo se dokončno poslovili od Save. Ta je postala ljubljanska, ker se je tja podjetje preselilo in se zdaj v prestolnici prepirajo o njej politiki in slabi in manj slabi bankirji. Prav vam je, žabarji, kar imejte to firmo zapufano. Nekaj več solzic smo potočili za Elanom, ki je zdaj od bratov Rusov, in za hokejem, ki je zdaj, to nas res boli, »od enega Ljubljančana«... Nekje vmes je Gorenjcem minilo leto 2015.
Nekaj Blatterjevega denarja ostalo za Slovenijo
Pa ni bilo dolgčas! V glavnem mestu Kranju (ki mu seveda večina Gorenjcev to čast odreka) so že v začetku leta razpustili županovo koalicijo, pozabili na kodeks poštenosti in vse leto z županom Boštjanom Trilarjem dokazovali, da so obljubljali drugačnost, sledili pa (žal slabi) tradiciji. Ni manjkalo poraznih ocen računskih sodnikov, tudi v kadrovski kuhinji so pošteno garali (za svoje, seveda) vse leto! Okoli šest milijonov evrov vreden objekt pa so začeli graditi tako, da so podrli dve drevesi in je gradbišče v polnem teku: tako se podaljšuje na umeten način gradbena dovoljenja.
So pa na bližnjem Brdu šefi slovenskega nogometa pokazali nov center za vadbo in upravno stavbo v dokaz, da Blatter (Fifa) in Platini (Uefa) nista vsega denarja pohopsala v Švici in ga je nekaj ostalo tudi za Slovenijo in nacionalni nogometni center na Brdu. Za povrh pa bi lahko razkazovali kot čudo naše državne uprave uradnico, ki je zaposlena v bratovem podjetju za dela na višini – sedi pa v pisarni javnega zavoda, ki ji potem plačo pošlje v bratovo podjetje. Čudež!
Sicer pa ni bilo dolgčas niti politikom vseh vrst in sort: nekdanji kranjski tajni policist v bivši državi je zdaj glavni za begunce in Boštjan Šefic je dobesedno skril policijsko ministrico, tako udaren je bil v medijih, ko je postavljal ograje in usmerjal begunce od sosedov k sosedom. Nič ni pomagalo, če je gorenjskega naroda sin, Kranjčani so povedali jasno in glasno: »Raje trgovino kot begunce!« Ker trgovina ob avtocesti je za Gorenjce prijazna in dobrodošla, če bi pa tja namestili begunce, bi šlo za varnostni problem mednarodnih razsežnosti – ker je, prosto po Gorenjcih, v bližini mednarodno letališče. Kdo bi razumel?
In ker se Gorenjcem begunci ne smilijo, se jim pa menda ja mora nekdanji ponos SDS Pavel Rupar, ki mora po tem, ko je odsedel kazen za sumljiva početja med županovanjem Tržiča, zdaj še okoli 60 jurčkov v evrih poslati na občino, da se ga bodo z veseljem spominjali. So se mu bojda usedli na težko prigarano premoženje, na stanovanja, ki jih je na otroke prepisal. Saj veste – ker za otroke gre! To še posebno dobro ve sedanji župan Tržiča Borut Sajovic, ki za otroka zida hišo. No, zidajo mu jo isti gradbinci, ki so zidali z evropskim denarjem podprt največji gradbeni podvig Tržiča v zadnjih letih. Menda je vse po regelcih, kot se reče na Gorenjskem. S papirji pokrito...
Škofjeloški pasijon,obvoznica imenovan
V Škofji Loki pa ne velja več vprašanje: »Kaj ima začetek in konec – vmes pa nič ni?« Ker so tisto vmes spremenili v predor, vse skupaj pa v poljansko obvoznico za olajšanje mnogih! Pustimo ob strani, da ob silnih milijonih ni bilo denarja za en tak spodoben gasilski avto. Podarjenemu konju (obvoznici) se pač ne gleda v zobe. Ta škofjeloški pasijon, obvoznica imenovan, to Kristusovo trpljenje je za nami. Ah, mimogrede, tudi pravi pasijon je bil v mestu pod gradom. In tokrat se ga, kako razveseljivo, nobeden od Kristusov ni zapil med premiero in nobeden od njih ni z odra padel. Dolgčas... Bolj zabavno je bilo v loškem muzeju, kjer so direktorico žagali. Pa nič ne de, je hitro našla fino službico pri kulturni ministrici v Ljubljani. Tako je to z Gorenjci – najboljše kadre pošiljamo v Ljubljano že od nekdaj. Še dobro, da je v Loki zdaj obvoznica, se do Ljubljane hitreje pride.
Gorenjci so tudi Prevčevi. Cel kup jih je in skačejo, da potem od veselja skačemo tudi mi in seveda drvimo v Planico gledat, kako lepa je. No, tujci pa zaradi tega, ker skakalna Planica ni kraj, sledijo navigacijskim napravam in nad Kranjem obiskujejo zaselek Planico in sprašujejo po skakalnicah ter debelo gledajo začudene domačine. Še dobro, da imajo na Zgornjesavskem novega župana, ki tiste, ki le zaidejo v njihove kraje, razveseljuje z ringlšpilom, avtomobilčki, velikim kričeče rdečim avtobusom in z ratrakom poteptano cesto na Vršič. Da jim ja kdo od »petičnežev« ne bi v tisti zaselek nad Kranjem pobegnil! Ali pa, bog ne daj, v bohinjski konec gledat čudo vseh čudes – fantiča z dežnikom, izpod katerega se usuva dež. Ker v Bohinju ima dež mlade, ali kako že. No, pravo čudo bi bilo, če bi lahko v Bohinj hodili gledat nove gondole, ampak o tem raje ne bi, kajne. Nas je malo sram. Eh, pa tudi potrebujemo jih ne, saj tako in tako nimamo več zime.
Lani ob tem času snega ni bilo na Gorenjskem prav dosti, letos ga je še manj. Namesto zime imamo zgodnjo jesen, a vsaj nečesa se silno veselimo in radostimo. Megle (še) nimamo in veselo pogledujemo tja proti beli Ljubljani, ki je v meglo zavita dobesedno in preneseno. Pri nas, na Gorenjskem, je vse jasno. Planica je kraljica, politiki so nepošteni, zime ni več in Prevci skačejo. To pa je tudi vse, kar potrebujemo. Mostu v Mednem, tam na meji z žabarijo, na tem mestu ne bi omenjali. Tudi njega ne potrebujemo. Očitno. Ker se silno veselimo druge cevi karavanškega predora. Je že tako, da nas bolj vleče tja gor, na sever, kot pa v nerazviti ljubljanski jug. Pa srečno vsem drugim!
