»Bariton je težje igrati. V mrazu se inštrument razglašuje in moraš zato ton loviti z ustnicami. Sicer je boljše, ko ga ogreješ in zato sem ga danes tudi imel zraven peči. Prsti so seveda okornejši. Slina ni problem, dokler ni takega minusa, da mehanizem zmrzuje, za kar imaš pa olje proti mrazu, ki to prepreči,« pove v ponedeljek zvečer, potem ko je končal nastop na Kongresnem trgu, basist, baritonist in pozavnist Nejc Dobovišek iz narodno-zabavnega ansambla Veseli svatje – mimogrede benda s čez milijon ogledi spota na spletu.
Njihovega pevca ni bilo za povpraševati o težavah glede petja v mrazu. Pa ne zato, ker sta Benčina in Bebek večer prej na istem prizorišču dala vedeti, da vokalisti nimajo večjih težav, čeravno so v poznih letih. Pevec Veselih svatov je ponedeljkov nastop končal v puloverju. In z zavihanimi rokavi. Povsem razgret.
Po petem komadu sprijaznjeni z dejstvom
Da temperature okoli minusa ali tudi krepko pod ničlo niso najboljši pogoji za glasbenike, nam je nemara jasno vsem. O tem navsezadnje govori tudi ena od domislic iz knjige Dogodivščine barona Munchausna, napisane daljnega leta 1785, v kateri se je lažnivi baron izmislil, kako nekemu vojnemu trobentaču zaradi velikega mraza na bojišču ni uspelo odigrati povelja na trobenti, ker je zvok v inštrumentu zamrznil, potem ko je trobento obesil poleg peči v gostilni, pa je ta odtajana odigrala povelje sama. Viseča na steni.
»Sovražim špile zunaj. V Idriji sem bil pred dvema dnevoma. Ni ravno najhujše letos. Vse dni je bilo toplo, le ko sem jaz igral s svojimi, se je pa za čuda ohladilo,« je sprva že nad samo tematiko tega zapisa bentil Robi Pikl, virtuozni kitarist zasedbe Manouche in mnogih drugih. Lani, ko je bilo v Ljubljani okoli novega leta bistveno bolj mrzlo kot letos, se ga je dalo videti v spremljevalni zasedbi Alenke Godec. To so bili dnevi, ko si lahko posadko metal zasedbe Noctiferia pred nastopom videl uigrano iznašati stojalo s kitarami na mraz, da bi se njihov les na mrzlem zraku lahko pred nastopom navzel okoliščin in da bi bili inštrumenti na odru točno uglašeni, kar je eden od problemov. Razglaševanje inštrumentov.
Les, kovina in drugi materiali se na različnih temperaturah bolj in manj raztezajo oziroma krčijo, kar vpliva na njih. Žice na brenkalih ali godalih pri minus 10 dajejo drug ton kot pri plus desetih stopinjah Celzija. Bolj kot je inštrument akustičen, večje so zagate. A to je le del problema: »Če sem povsem iskren, si peti komad sprijaznjen s temperaturo in dejstvom, saj se ogreješ. Roke se ne strinjajo prvih par komadov, tako da ni ravno, da bi se celoten nastop bojeval sam s seboj oziroma ubadal s postranskimi težavami, ki seveda motijo igranje. Sčasoma se ogreješ. Brez rokavic. Ni da se cel špil bojujem s sabo. Še največ pomaga, če je folk tako fer, da ne sedi v baru za odrom in ti daje podporo. Pa tudi pogoji so se zboljšali. Ti grelci, ki so zamenjali nekdanje gobice, so bistveno boljši,« pripoveduje Pikl, ki je, kot pravi, nastop na največjem mrazu doživel v Potsdamu kot del benda Magnifica, katerega člani omenjajo tudi nastop nekje na Poljskem za novo leto, ko naj bi pritisnilo pod minus dvajset, in ko naj bi tonskemu mojstru na mešalni mizi zamrznili kontrolni gumbi. Nori Poljaki pa vseeno rajajoči in zgoraj brez. Domnevno na vodki.
Težave so, a ni pomoči
Davor Klarič, v osnovi klaviaturist zasedbe Šank rock, kot slovenskemu muzikantskemu prvokategorniku pritiče, pa še kar nekaj drugih, se zdi občutljivejši: »Seveda imam težave. In? Roke v žepih, če se le da. Rokavice z odrezanimi konicami za prste. A ni pomoči. Po desetih minutah mi otrpnejo roke. Gobica je tako tako. Obraz je že krvav od vročine, roke ti pa odpadajo od mraza. In ja, na neki način poenostavim igranje. Sicer poskušaš zaigrati, kar bi moral, vendar ti nekako ne gre najboljše od rok. Kot da bi igral kdo drug in ne ti. Na največjem mrazu sem igral s Kreslinom v Celju na minus 16. Takrat mi je tudi crknila ena od dveh klaviatur, in to tista, ki je bila bistveno novejša. Stara je zdržala. Da koncerta ne bi odigral, se pa še ni zgodilo. Igral sem tudi že z raznimi mavci in opornicami. V celotni karieri mi je odpadel vsega en špil, pa še to ne po moji krivdi,« pravi Klarič, ki vseeno meni, da je na boljšem kot kitaristi. »Kitarist mora kitaro nesti na oder par deset minut prej. Tople kitare ne moreš nesti na oder, ker se ti bo razglasila, ko jo potem zagrabiš, je pa mrzla kot prasica.«
Najbolj uničujoča je bas kitara
Vprašanje je, katere vrste inštrumentalistom je v mrazu najtežje. Komu najtežje znese? »Znese dobro, če dobro plačajo, če plačajo slabo, pa tudi znese bolj slabo,« najprej navrže bazično misel Miklavž Ašič, samostojni saksofonist srednje generacije.
»Enkrat smo igrali na Prešernovem trgu pri minus 7. Imeli smo sicer toplotne dežnike, vendar kljub temu ne moreš kontrolirati inštrumenta. Razmerja se porušijo. Pihala imajo svojo delovno temperaturo in imajo luknje za ventile. Kovina se ob temperaturnih razlikah razteza in krči, in če se to razmakne, se to pozna. Zahtevnejših zadev ne moreš odigrati. Še v večji zagati zna biti simfonični orkester z godali.« Ali pač bas kitara, za katero velja enaka problematika in procedura kot za običajno kitaro, s to razliko, da ima bistveno debelejše strune, ki so na minusu za prste toliko bolj uničujoče. »Nekoč mi je začel krvaveti mezinec na levi roki. Strune so bile trde,« se spominja Mitja Tori, basist zasavske zasedbe Orlek. Bas je težko igrati v rokavicah, četudi v takšnih z odrezanimi prsti. Pri harmoniki to še nekako gre. »Načeloma gre. Lani smo igrali pri minus 13 in je bilo povsem v redu. Mi igramo tudi po tri ure in telo se nekako zagreje, je pa treba inštrument vedno aklimatizirati pred nastopom,« dopolnjuje do zdaj povedano Rok Švab, harmonikar Modrijanov, ki je na fotografijah z zadnjega nastopa v Mežici zaradi mogočne protizimske oprave sicer videti podoben še najbolj vozniku tovornjaka, ki mu je nekje pri Temišvarju »zmrznila nafta« (nafta sicer ne zmrzne, se pa temu pogovorno reče tako) in je med tem, ko je pod tankom zakuril ogenjček, poprijel za harmoniko.
Če muzikantski poklic kdaj ni lahek, potem ni pozimi.
