Legenda o nastanku Hrpelj – tista, ki je vsaj smiselna – pravi takole: neki nemški grof je nameraval iti obiskat Reko in naj bi šel prav po cesti skozi vas, kjer so prebivalci majhne vasi vsi hiteli tisti dan pozdravljat grofa. Ko so zagledali grofovo kočijo, je nekdo zaklical: »Herr, pelje!« (Herr po nemško pomenilo gospod, vzvišeni op. p.). Tako naj bi nastalo ime kraja Hrpelje. Da gosta tudi danes z enakim spoštovanjem, vnemo, predvsem pa s prijaznostjo in gostoljubjem še vedno pozdravljajo, se je prepričala tudi Ukrajinka Victoria Shnurova, ki je konec tedna na Krasu preživela v družbi moža.
O kraju samem oba izvidnika nista vedela dosti, le da ga od daleč lahko vidita na poti do morja. »Nikoli nisva pomislila, da bi nama kraj, ki je bil na trenutke ovit v tančico megle, lahko ponudil tako pestro doživetje,« je ob vrnitvi povedala Victoria. Čeprav na spletnih portalih informacij o kraju v angleškem jeziku ni našla, je po elektronski pošti stopila v stik kar s tamkajšnjim TIC. »Odgovor sem prejela zelo hitro. Gospa Estera nama je pripravila pester dvodnevni program z vsemi kontakti. Na voljo nama je bila tudi njena mobilna številka, saj kot nama je povedala, TIC v času praznikov naj ne bi bil odprt. So pa zaposleni zagotovili, da bodo odzivni po telefonu. Ravno tako sva po pošti prejela tudi vse brošure in DVD, na katerem je bila predstavitev samega kraja,« pove Victoria, ki je bila z načrtom ogledov več kot zadovoljna. Med drugim sta dobila tudi namig za prenočitev in seveda seznam domačih restavracij in turističnih kmetij. »Navdušena sem bila, kolikšna je ponudba le-teh v tako relativno majhnem kraju.«
Tradicionalni blagoslov konj in kulinarično razvajanje
Ob godu sv. Štefana, izročilnega zavetnika konj, ki ga krščanska cerkev slavi kot prvega mučenca, so se v številnih krajih po Sloveniji zvrstili blagoslovi konj. Tudi v Golacu, kjer sta krstu prisostvovala naša izvidnika. »Ni bilo veliko konj, kot sva navajena v Škofji Loki, kjer živiva, vendar je bilo prijetno. Ljudje so naju povabili na golaž in sladico, a se povabilu nisva odzvala, saj sva imela drugačne načrte.« Sončno vreme ju je namreč gnalo na Tatre, hrib z nekaj več kot 700 metri nadmorske višine, od koder se jima je odprl razgled tako na Kamniško-Savinjske Alpe, kot na Triglav in Snežnik na drugi strani. »Bila sva navdušena nad razgledom, sploh nad Snežnikom, ki sva ga pred časom tudi prehodila.« Svež zrak, predvsem pa odlično razpoloženje ju je pripeljalo do ekološke kmetije Mahne, kjer so jima pripravili degustacijo brkinskega sira in domačega vina. »Odlična ponudba in prijaznost domačinov naju je spremljala vse do vasice Rodik, kjer sva po namigu Estere iz TIC tudi izbrala restavracijo Mahorčič, znano po slow foodu in domačih sladicah. Čeprav je dekle, ki nama je streglo, odlično govorilo angleško, jo je očitno zdelala samozavest, zato je kulinarično zgodbo povezala kar lastnica, ki nama je zaupala, da je vse na jedilnem listu tradicionalno, izbrala pa sva na koncu raco v sladki omaki in pire z limono ter kostanjeve rezance z bučno omako.« Tudi v nadaljevanju sta naša izvidnika imela srečo pri izbiri lokalnih restavracij. »Sprva sva se težko ujela, saj je mož želel jesti meso, sama pa ribo ali zelenjavo. Vendar sva na koncu sklenila kompromis in začela z novo tradicijo: več gostiln obiščeva in vedno jé le eden. Drugi pa zgolj degustira,« je zadovoljna smeje povedala Victoria, ki je na svoj račun prišla v gostilni Jadranka, ko si je privoščila file brancina s sezamovo omako, mož Matjaž, ki prisega na meso, pa kasneje na turistični kmetiji Pri Damjanu (vas Slope), ko se je mastil z jagenjčkom. »Ker je bil tako zadovoljen, sva se naslednji dan vrnila, ko mu je gospodar, ki se naju je spomnil, postregel s telečjo kračo, ki je bila po njegovih besedah mehka kot maslo,« je nadaljevala Victoria, ki je sočno meso zamenjala z domačo gobovo juho, Matjaž pa je poskusil joto v gostilni Baša le nekaj ur prej. Čeprav lahko rečemo, da je kraj znan kot vinorodna dežela, sta naša izvidnika večerni čas izkoristila za obisk lokalne pivnice Mahnič, kjer sta si privoščila doma zvarjeno pivo. Navdušena? »Bilo je okusno, vendar še vedno ostajava zvesta škofjeloškemu pivu,« odkrito prizna Victoria.
Odlično izhodišče za treking in kolesarjenje
Narava in zgodovina sta ustvarila poti, ki ne glede na letni čas v kraj privabita številne pohodnike, kolesarje ali zgolj naključne sprehajalce. Naša izvidnika sta se odločila za pohod po Spominski Tigrovi krožni poti. V Ocizli namreč še vedno živi spomin na tigrovce, prve bojevnike za slovensko besedo in zemljo. »Spominska pot Ocizla–Beka je zasnovana krožno in pelje mimo naravnih in kulturnih znamenitosti Ocizle in Beke, ravno tako je pot, ki se vije skozi gozd, primerno označena,« pove sogovornica, ki jo je navdušil stopničast slap, mostiček, ki vodi do razvaline Maln'rjevega mlina. Zanimiv je bil tudi treking po dolini Glinščice. »Čeprav je kanjon Glinščice dolg le dva kilometra in pol, je prava zakladnica zanimivosti in naravnih lepot, kamnite, prepadne stene pa jemljejo dih,« je povedala sogovornica, ki se bo z možem v dolino še vrnila, takrat s kolesom.
Z roko v roki z naravo
Zakonca sta za nastanitev izbrala turistično kmetijo Pri Friščevih v vasi Rodik. Čeprav so gostitelji govorili angleško, sta imela občutek, da jima je bližja nemščina in italijanščina. »Tudi zaradi italijanskih gostov in turistov, ki sva jih srečevala na poti, sva pogosto dobila občutek, da sva v Italiji,« pove sogovornica, ki je bila navdušena tudi nad lokalnimi dobrotami, ki jih sicer – če ne bi bila v vlogi naše izvidnice – niti ne bi poiskala. »Tako sva že pri gostiteljih, kjer sva prenočila, dobila zjutraj skodelico domačega čaja, ki ga je gospodinja pripravila iz zelišč, nabranih v okolici, in tudi v dar prejela dve vrečki čajne mešanice,« pove Victoria, ki ima tudi sicer pogosto težave z želodcem. Ravno pogovor o njenih težavah ju je pripeljal po nasvetu gospodarja do kmetije Pri Friščevih, do vasi Slope in turistične kmetije Pri Filetu, kjer so znani po odličnih domačih žganjih, predvsem kraškem brinjevcu. Na brkinski sadni cesti sta na kmetiji Mihčetovih v Slivjah kupila še 7 kilogramov domačih jabolk. »No, kupila sva dober kilogram več, vendar se ne bojim, da jih ne bi porabili,« še pove sogovornica.
Čeprav sta želela še toliko videti, sta naša izvidnika svoj izlet zaključila praznikom primerno. »V cerkvi sv. Jurija, od koder je razgled na slepo dolino Brezovice, ki je ena od 12 slepih dolin v zaporedju in se trenutno tudi poteguje za uvrstitev na Unescov seznam naravne dediščine, sva prisluhnila tradicionalnemu koncertu vokalnih skupin. V polni cerkvi je bilo čarobno prisluhniti božičnim napevom, nekaj tudi v tujem jeziku,« pove Victoria in doda, da se že veseli dneva, ko bo Hrpelje - Kozino ponovno obiskala.
