Google je povedal, da sta Šempeter in Vrtojba poleg Nove Gorice, ki jo je Fukuhara poznal, saj je tam večkrat nastopal, a o Šempetru in Vrtojbi ni vedel prav ničesar. V soboto zjutraj se je radoveden odpeljal z ženo, dveletnim sinom in psom proti neznanemu kraju.
Pred odhodom na izvidnico je Fukuhara po internetu poiskal turistične informacije o kraju. Že prvi zadetek na googlu je bila spletna stran občine Šempeter - Vrtojba, ki je tudi v angleškem jeziku, kot je navdušeno ugotovil izvidnik. A to še ni vse, tam je tudi turistična brošura v angleščini, ki si jo lahko kdor koli sname s spletne strani v pdf-formatu. »V brošuri so vse turistične informacije o kraju, od nastanitve do restavracij, znamenitosti, dejansko vse, tako da drugih spletnih strani ne potrebuješ, obenem pa enostavno najdeš, kar ponujajo. Brošuro sem si posnel na pametni telefon in potem nisem več obiskal spletne strani občine. Saj veste, na občinskih spletnih straneh katerega koli mesta je vedno težko najti stvari, zato je ta brošura res dobra zadeva,« je povedal Fukuhara, a dodal, da ni ravno prepričan, da bodo turisti, ki niso vešči interneta, našli brošuro, do katere pride iskalec s klikom na majhen kvadratek v levem delu spletne strani.
Ne sprašuj nadležnih vprašanj
V brošuri je našel dve možnosti nastanitve v občini, ena je bila hotel Lipa, druga pa mladinski hotel. Ker je bila cena hotela previsoka, je poklical najprej v hostel in povedal, da želi sobo za družino in psa, težkega 25 kilogramov. Odgovor se je glasil, da psa ne morejo sprejeti, toda njegova sogovornica na drugi strani telefona je bila tako prijazna, da je pomagala Fukuhari poiskati cenovno ugodno namestitev v bližini Šempetra. »Predlagala mi je hotel Garni v kraju Bukovica, katerega cena je bila sprejemljiva, pa še blizu Šempetra je, dovoljeno je imeti tudi psa. Me je pa gospa iz mladinskega hotela vprašala, zakaj nočem v Novo Gorico, ki je navsezadnje poleg Šempetra. Seveda ji nisem smel ničesar povedati, zato sem ji dejal le, da mi je Šempeter res všeč,« je povedal Fukuhara. Ko je poklical še v hotel Garni, se je v lepi angleščini dogovoril za rezervacijo, nato pa po elektronski pošti dobil potrditev rezervacije. Soba za dve osebi z zajtrkom je stala 49 evrov, otrok je imel brezplačno nočitev, za psa pa je doplačal osem evrov.
Fukuhara se je iz Škofje Loke, kjer prebiva, odpeljal v Šempeter z avtomobilom. Oznake so bile ves čas dobre, prvi vtis o kraju pa je bil, da je videti bolj italijansko kot slovensko. Tudi turističnega informacijskega centra v kraju ni bilo težko najti. Toda tam je bila njegova izkušnja precej nenavadna, turistična informatorka je govorila angleško, a je bila kar malce nesramna, je poročal izvidnik. »Ko sem jo vprašal, kaj lahko turist tu vidi, je odvrnila, da v Šempetru ni ničesar in da naj gremo v Vrtojbo. Pa sem dejal, naj mi da zemljevid. Dala mi ga je, toda ves čas je delovala v smislu, ne sprašuj me nadležnih vprašanj. Ko sem jo spet nekaj vprašal, je odvrnila, počakajte, saj vam bom vse povedala, postopoma. Vprašal sem jo tudi, kje je kakšna dobra restavracija, pa je rekla, da ni nobene dobre restavracije v Šempetru in naj gremo v Vrtojbo,« je pripovedoval.
Ljudje s kruhom v naročju
Šempeter ima trg s cerkvijo svetega Petra, ki si jo je Fukuhara ogledal naslednji dan, kavarno in stanovanjske hiše. Na trgu je bila tudi tržnica s štirimi stojnicami, kjer so prodajali zelenjavo. Res ni veliko videti, je povedal izvidnik, ki se je nato z družino odpravil na kosilo v gostilno Rutinca v Vrtojbi, ki mu jo je priporočala turistična informatorka in v kateri je mogoče dobiti slovensko hrano. Kar je izvidnika presenetilo, je bilo, da ni nihče znal angleško, le slovensko in italijansko, zato je bilo težko izvedeti, kakšna je pravzaprav vsebina posameznih jedi, čeprav so imeli jedilne liste v angleščini. Naročil je klasično pico, žena pa jed po naročilu, sezonski krožnik, na katerem so bili polenta, njoki in jurčki. Hrana je bila zelo okusna, je povedal izvidnik in opomnil na zanimivost, ki jo je opazil med čakanjem v restavraciji. »Začelo je prihajati veliko ljudi in seveda me je zanimalo, kaj se dogaja. No, z ženo sva ugotovila, da prihajajo ljudje sem po svež kruh, ki ga peče lastnica restavracije. Res je bilo čudovito gledati vse te ljudi, ki so odhajali s kruhom. Žena je šla pogledat tudi v kuhinjo, kako se peče kruh, in spregovorila nekaj besed z lastnico, ki ji je povedala, da je imela najprej pekarno, nato pa je pred kratkim odprla še restavracijo. Bila je tudi presenečena nad tem, kako sva našla ravno njeno restavracijo, pa sva odvrnila, da so nama jo priporočali v TIC. Da, bila sva navdušena nad restavracijo in tem, da pečejo kruh, kar je res dobro.«
Po kosilu sta se odpeljala v hotel Garni, ki pa ga je bilo malce težje najti kot Šempeter, saj ni bilo nikjer nobenih oznak. Ko sta se tako vozila po glavni cesti, sta se ustavila pred igralnico Paquito, Fukuhara pa je stopil do recepcije in vprašal po hotelu Garni. »Receptor mi je v dveh sekundah natisnil zemljevid in pokazal, kje se moram peljati. Bil je izjemno prijazen. Najbrž gre tu mimo veliko turistov, in ker je hotel precej odmaknjen od glavne ceste, ga vsi iščejo in sprašujejo po njem v igralnici,« je premišljeval o hitrem odzivu receptorja naš izvidnik, ki je nato brez težav našel hotel Garni.
Pokvarjen radiator
Tudi v hotelu je bilo osebje prijazno. Da je Fukuhara pozabil potni list, žena ga je imela, ni povzročilo nobenih težav, zadostovala sta že kraj in datum rojstva. Počasi je tudi ugotovil, da je hotel Garni bolj zaspan hotel, predvsem pa polno zaseden. »Čeprav ni prav velik, je zelo popularen, tako da smo imeli kar srečo, da smo dobili sobo. A noč je bila res mrzla, saj je bil radiator pokvarjen, soba pa posledično brez gretja,« je povedal izvidnik, ki se je nad tem pritožil, a ker je bil hotel popolnoma zaseden, ni bilo mogoče dobiti druge sobe. Uslužbenka hotela je prinesla dodatno grelno napravo, a ta je bila tako glasna, da je niso mogli uporabiti, zato so prespali v mrzli sobi. »Naslednje jutro je prišla najbrž lastnica hotela in prinesla vino za opravičilo. Ker z ženo ne pijeva alkohola, sva dejala, da vina ne moreva sprejeti. Vendar pa imajo v hotelu savno, zato sva predlagala, da nama dajo brezplačno savno. Tako je žena preživela zjutraj dve uri tam, jaz pa sem se sprehajal s sinom in psom po okoliških poljih. Na koncu smo bili vsi zadovoljni,« je povedal Fukuhara.
Zajtrk v hotelu je bil klasični samopostrežni, šunka, sir, marmelada, beli italijanski kruh, kava... Toda našemu izvidniku je padla v oči še ena stvar: opekač za kruh. »Kot plesalec veliko potujem po svetu in spim po hotelih, a tako majhna stvar, kot je toaster, naredi res veliko razliko pri zajtrku. Popolnoma drugače je namreč, če si lahko zjutraj popečeš kruh, tako prijetno je,« je pripomnil. Po zajtrku se je odpravil na sprehod v naravo, saj ga ni mikalo pohajkovanje med stanovanjskimi hišami, pred odhodom iz hotela sta z ženo še nekaj prigriznila, nato pa sta se odpravila nazaj v središče Šempetra, kjer si je Fukuhara ogledal cerkev sv. Petra. Mesto je bilo skoraj prazno, se spominja izvidnik, cerkev pa zelo zanimiva z vsemi poslikavami in oknom nad vhodom, ki je Fukuhari padlo v oči. Še posebno ga je tudi presenetilo, da je v primerjavi z drugimi slovenskimi cerkvami njena notranjost svetlejša. Kljub vsemu pa se izvidnik sprašuje, ali je smiselno hoditi v Šempeter le zaradi te cerkve. »To je namreč njihova edina znamenitost, poleg vojaškega stražnega stolpa, ki si ga nisem pogledal, in vojaških spomenikov. Žal mi je, a v Šempetru in Vrtojbi ni nič atraktivnega. Bi pa rad prišel sem poleti, saj sem v turistični brošuri videl, da imajo veliko aktivnosti. Ker sem plesalec, bi me zanimal plesni festival, ki ga prirejajo, in ulični festivali. Poleti je tudi veliko več aktivnosti kot zdaj, vsaj tako piše v brošuri,« je še dodal Fukuhara.
