Referendum o novem družinskem zakoniku nam je odprl pogled globoko v defetistično jedro slovenskega značaja, ko so se podporniki po razkritju rezultata ovili v ogorčenje, gnev, razočaranje. Svoje kolege in prijatelje so začeli po družbenih omrežjih spodbujati k izseljevanju, in to samo zato, ker so izgubili nemogočo, vnaprej izgubljeno bitko, ki jo je »zmagovalec« dobil s podlimi metodami bojevanja. Mnogo bolj kot rezultat me je presenetilo očitno povsem resno pričakovanje mnogih, da bi zakon na referendumu lahko bil potrjen. Optimizem razumem in pozdravljam, brez optimizma nobena kampanja ne more biti uspešna. A odločen za ne bi smel biti enačaj za popolno izgubo stika z realnostjo. Četudi sem sama deklarativno naivno optimistična, se mi ni zdelo prav verjetno, da bo okolje, v katerem živim, podprlo predlog novega zakona. Nisem ne mogla ne hotela odmisliti dejstva, da ljudje v moji okolici niso reprezentativna slika Slovenije.
Samo sebe bi zlahka prepričala, da bodo predlagatelji referenduma tokrat izviseli – živim namreč v milnem mehurčku. To ne pomeni nujno, da me obdajajo le somišljeniki, pomeni pa, da živim v svetu, v katerem se bedakov bolj ali manj zlahka izogibam, obdajam pa se izključno s prijaznimi in inteligentnimi ljudmi, ki jim na kraj pameti ne pade, da bi na nekem referendumu glasovali proti enakim pravicam sodržavljanov. Prihranjena mi je topoumna Slovenija, ker si pač svoje prijatelje izbiram sama. In mislim, da to velja za večino mestnih in urbanih populacij, ki prerade naredijo usodno napako pri sklepanju, da so merodajne, da tisto, kar velja zanje, velja za večino. A prav december je odličen čas za konec slepomišenja, kakšna je preostala Slovenija – tista, ki prihaja ob večerih v središče mesta gledat lučke in mimogrede napolni trg, kjer odmevajo narodno-zabavne poskočnice.
Referenduma zato »poraženi« strani ni bilo treba vzeti tako boleče osebno. Kot ultimativno kulturno bitko dveh Slovenij, kot nekakšen preizkusni test, ki ga mora Slovenija opraviti, če naj jo liberalno misleči še kdaj vzamemo za svojo. Ta odnos do države in domovine je otročji. Odprti, razumni, strpni Slovenci kot da verjamejo, da so Slovenija tisti drugi – neumni, zaplankani, sovražni. Kar je po eni strani evidentna zmota, po drugi pa strateška napaka. Neumni, zaplankani, sovražni niti za trenutek ne podvomijo, ali so prav oni Slovenija. Seveda so – da so prav in edino oni Slovenija, nas prepričujejo v vsaki kampanji. Problem je, da se Sloveniji nemudoma odrečejo tudi odprti, razumni, strpni, vsakič ko jih po glavi lopne spoznanje, da so tam tudi oni drugi. Čas je za sprijaznjenje, da tudi v Sloveniji prebiva kritična masa odprtih, razumnih, strpnih ljudi. In čas je, da se ta preneha samokaznovati ter obsojati na emigracijo in duhovni eksil, samo zato ker je tista druga skupina še vedno bolj množična.
225.624 ljudi je zame vsekakor znamenje, da nismo ravno povsem brezupni. Tisti, ki so za, bodo vedno za. Tisti, ki so proti, pa ne bodo vedno proti. Nekega dne jih po njihovem proti sploh nihče ne bo vprašal. Imeli bomo boljše ustavne sodnike, ki bodo enostavna vprašanja človekovih pravic prepoznali kot zadeve, o katerih ne morejo odločati sovražne in laži polne kampanje. Ljudje se bodo naveličali razmetavanja denarja in tega, da nekaj sociopatov izrablja njihovo lahkovernost. Kolesa splošnega družbenega napredka bodo naprej povlekla tudi Slovenijo. Tokrat je zgolj zamudila vlak, s katerim bi se lahko odpeljala med države pionirke. Ni najmanjše možnosti, da bi čez 20 let Slovenija sredi Evrope stala kot ograjena trdnjava nazadnjaštva.
V kakšni Sloveniji živimo, je do takrat in vsak dan znova naša izbira. Jaz še naprej živim v prijazni, strpni, odprti, razumni, pogumni in kulturni Sloveniji. Ki bere, gleda filme, obiskuje predstave in razstave, potuje, se izobražuje, zanima jo svet, ki jo obdaja, preizkuša nove stvari, rada deli in pomaga. Taki so ljudje, ki me obdajajo. Potem je tu tista druga Slovenija, ki jo je strah, ki se z bodečo žico zapira pred svetom, ki se ne želi informirati, kadar nečesa ne pozna, ki je ozkosrčna, v svojih najbolj temnih trenutkih zlobna. To sta Sloveniji dveh kultur: v eni živim, druga mi je tuja, sovražna, ne želim je razumeti, na srečo izginja, vsak trenutek je je manj...
Srečno 2016 vsem, ki so že, in vsem, ki še bodo na pravi strani zgodovine!
