Če bi vam kdo januarja rekel, da nas bo vlada po južni meji obdala z najbolj brutalno žično ograjo, na kateri že teče kri, za zdaj le živalska, in ji bo rekla tehnična ovira, pa bi ga razglasili na norca. Slovenci smo vendar tako zrel in dobrosrčen narod, Hrvaška pa, no, četudi to ni, je vendar članica EU; take ograje pa so stvar Auschwitza in Gaze, bi rekli. Tistemu, ki bi vam rekel, da bodo prišli tisoči beguncev, ki jih bo Slovenija prvi mesec pustila na mrazu, žejne, lačne, bi morda že bolj prisluhnili, sploh če se spominjate našega ravnanja z bosanskimi begunci, ki so jih obravnavali v duhu enake slovenske »kulture« in jim na koncu tudi gladko zaprli mejo in jih pustili umirati v vojni. Toda če bi vam kdo rekel, da bomo begunce na dolgem pešačenju čez polja pustili brez stranišč, kasneje pa bo uradni organ ugotovil, da so okužili našo sveto zemljo, ki bo dve leti neprimerna za posevke, bi ga ustavili: dovolj je cinizma! In če bi vam rekli, da bo čez 390.000 ljudi pod taktirko ustavnega sodišča, SDS, NSi in Cerkve korakalo na referendum, da zatre pravice manjšine, bi mu morda rekli: ok, to se lahko zgodi, če bo državni udar. In ja, v tem primeru, v primeru državnega udara, se tudi temu, da drhal pred hišo prvega predsednika države sežiga knjigo, ki jo je o njem napisal zgodovinar, ne bi čudili. A že sedaj se nihče ne čudi temu, da sedanji predsednik dejanja ni obsodil, kakor se tudi ni oglasil veliki etik, trenutno ministrski predsednik. Eden je verjetno oblečen v plenico obiskoval dojenčke, drugi pa tako in tako verjame, da se je država začela z njim, ko se je prvič peljal v Bruselj po navodila.
Cerar se je v resnici v tem letu raztreščil. Če je lani volitve dobil kot nekakšen politično neomadeževan in pravno dobro podkovan obet, se je v letošnjem letu pokazal kot nesposoben in muhav politik, ki se z nepremišljenimi potezami brezglavo zaletava (reakcija na naše uničenje arbitražnega sporazuma, izjave o beguncih, o EU in našem položaju v njej, o Hrvaški, o policijski stavki itn.), nato pa svojo šlamastiko rešuje z novimi nepremišljenostmi.
Res je, »pokasiral« je kar nekaj starih grehov, kot so varčevalci LB v BiH in na Hrvaškem, odklop jedrske energije Hrvaški ter katastrofo, imenovano TEŠ 6, in vsi ti grehi imajo zelo konkretne obraze tistih, ki so jih zakuhali. Ne le konkretne, tudi dobro znane, saj so vsi krivci še vedno na pomembnih političnih ali gospodarskih funkcijah; niti eden ni niti simbolično odgovarjal za milijardno škodo. A zdi se, da bo njegov obraz na cirkuški stojnici zgodovine samostojne Slovenije prejel eno največjih tort: državo mu je uspelo spremeniti v bodeč zapor.
Politiki, ki jih dogodki, ki jih ne znajo predvideti, zanašajo sem in tja kot plastično vrečko valovi, so nevarni takoj, ko se znajdejo v klinču. Tako nas je ta dobronamerni gospod orbaniziral hitreje in temeljiteje kot Orban Madžarsko, in to z najbolj lovsko krinko: zaradi vladne neopravilnosti ob begunskem valu, ki ji je obilno »pomagal« večno brezhiben birokratski stroj, ki v tej državi pusti človeka umreti od lakote, če ne ustreza šeststo triindvajsetim pravil(nik)om, je begunsko situacijo razglasil za varnostno vprašanje. Če se je komu iz vlade to zdel inteligenten spin – prikazati svojo vrednostno dezorientiranost in organizacijski polom kot napoved vojne – se je nam od zunaj kazal kot osnovnošolska manipulacija: govnu rečeš zlato, in že se zasveti. Nesrečnike razglasiš za nevarnost, in že jih lahko pričakaš s strojnicami. In ja – vedno plane na dan tudi prikriti sadizem oblastnikov: navadna, avstrijska ograja ni dovolj, mi nastavljamo britvice.
Primerov v zgodovini in sedanjosti, kako politika s ponavljanjem evidentne laži zmanipulira ljudstvo, ni treba naštevati. Cerarju je uspel veliki met ravno s tem, ko je zastraševanje, domnevno ogroženost Domovine, položaja znotraj EU, nevarnost teroristov pod muslimanskimi rutami prodal kot resnico: večina se je nenadoma strinjala z bodečo žico na meji. (Zdaj, ko so se ljudje končno zbudili in začeli protestirati, je žica že trdo pribita v zemljo.) Edina dobra stran vseh Cerarjevih grehov je torej ta: zdaj vemo, kam sodita Cerarjeva vlada in stranka: v tisti politični pol, ki vidi rešitev družbenih težav v uporabi grobe sile, ki mu je škoda denarja za plače, za hrano, odeje in prenosna stranišča, ne pa za represijo.
Definitivno, imamo zelo resno varnostno vprašanje: državo vodi vlada, ki se nevarno igra z mislijo na taborišča in ki provocira sosednjo državo oziroma vlado, ki ima tudi rada orožje. In če se vam bo po veselem praznovanju 1. januarja zazdelo, da ni mogoče, da nas bi oblast zapeljala v kakšno vojnico, se spomnite, kaj vse se vam ni zdelo možno januarja 2015.
