Vas to spominja na slavno črno filmsko komedijo Brazil, v kateri je ostarela gospa hodila na lepotne posege toliko časa, dokler se ni razletela na koščke?
Neka gospa je prišla na urgenco z zlomljeno stopalno kostjo in dobila mavec. Na prvi kontroli je bil prvi zdravnik zelo zadovoljen, drugi zdravnik na drugi še bolj in ji je mavec snel, četudi, kot je povedal, kontrolni rentgen pri teh drobnih kosteh nič ne pokaže, tretji je, ker so bolečine znova postale neznosne, preklel prejšnjega (»Pa zakaj vam je gips snel, ko pa kontrolni rentgen tako in tako pri tako drobnih kosteh nič ne pokaže!«), četrti je imel potem tudi svoje mnenje itn. itn. In kot bi trenil, so minili trije meseci bolniške in dolga vrsta zdravnikov, ki so si na tej nogici služili svoj vsakdanji kruhek, vsak s svojim mnenjem, vsak s svojim pogledom, na nogo, na rentgen, na kolege. Nikogar pa ni zanimalo, kaj ta mnenja povzročajo bolnikom, ki so lahko ob zaslužek, ob službo, pahnjeni v socialno izolacijo. Predvsem pa – nihče izmed zdravnikov ni kriv ne za napačne odločitve ne za izgubljene mesece, krivda je mednje udobno razpršena, torej nikogaršnja. Kriv je torej sistem, ki bolniku v procesu zdravljenja ne določi enega zdravnika, ki bi ga spremljal skozi zdravljenje. V eno stopalo gledajo od šefa oddelka do zadnjega praktikanta, vsak naslednji pove nekaj kratkih o nesposobnosti prejšnjega in – adijo.
Vsekakor – sistem je kriv. Le da smo sistem – mi vsi. Vsak dan kot zaposleni in kot stranke ugotavljamo, kje majhen ali velik sistem škriplje. In škriplje nikakor ne samo zaradi pomanjkanja strojev, ljudi, denarja. Škriplje lahko zaradi skrajno banalnih reči. Leta in leta se, denimo, celotna organizacija drži v ničemer utemeljenega pravila, da naj se dopoldanska izmena konča ob treh, ko se začne popoldanska. In nihče ne ukrepa, četudi vsi vedo, da je dela največ med drugo in četrto uro in bi bila takrat potrebna okrepljena ekipa, zjutraj in zvečer pa ne. A je razpored tak, da dela ob vseh urah isto število ljudi. Ta majčkeno drugačna razporeditev se zdi pri nas kot problem kvantne fizike, nihče je ne upa sprejeti. In ker Inštitut Jožef Stefan ne proizvede dovolj vrhunskih fizikov, sistem ostaja nespremenjen.
In zato smo sistem mi vsi. Slaba organizacija dela in nepotrebna birokratska opravila so virus, ki sega v vse pore in povzroča ogromne finančne izgube. In začuda – večji ko je sistem, manj ga te izgube zanimajo. Poglejmo še en primer. Človek pride v klinični center na operacijo. Ta se po šestih urah neuspešno konča, ker nimajo dovolj dobrih svedrov (!!!). Ponovno pride čez dva meseca, tokrat gre bolje, a zadeva je le delno sanirana. Stanje se spet poslabša in človek je spet naročen. Pride v bolnišnico, oblečejo ga v pižamo, opravijo predoperativne preglede, mu dajo kosilo – in ga pošljejo domov. Brez vsakega pojasnila. In to v enem letu štirikrat.
Poskusimo pogledati na zadevo skozi ekonomska očala, če je to, da človek leto dni trpi in izgublja čas, zdravnikom popolnoma vseeno. Koliko je pacient stal bolnišnico v času, ko sploh ni bil zdravljen? Štiri hospitalizacije (delo sester), štirje pregledi (zdravnik), štiri posteljnine, štiri pižame + štiri kosila v restavraciji KC (klinični center). Štiri zasedene postelje v času, ko toliko bolnikov čaka na prosto posteljo. In – nikoli ni bil nagnan domov sam, večinoma so jih nagnali domov po več hkrati, kot da je to čista rutina. K temu je treba prišteti izgubljene delovne dni za vsakogar izmed nesojenih pacientov (bolniška), potne stroške za vse, ki niso iz Ljubljane, spreminjanje delovnih načrtov (odpoved poslov) zaradi načrtovane odsotnosti. In ta primer je eden izmed tisočih. Ali sodijo pod poglavje »čakalne vrste«? Ali pa je to prefrigan način, s katerim jih »skrajšujejo«, ko ga povabijo na kosilo in to evidentirajo kot zdravstveno storitev, nato pa sledi novo vabilo?
Sistem, ja. Menda gre v tem primeru za pomanjkanje operacijskih miz. A zakaj potem ljudi naročajo? Zakaj sestre v petek pokličejo, naj pride bolnik v ponedeljek v bolnišnico, kjer preživi lep dan in gre potem domov? Ne da bi mu zdravnik sam pojasnil, zakaj jih imajo za norca? Bi se morda ta kafkovski labirint končal, če bi se moral zdravnik sam opravičiti vsem zavrnjenim bolnikom? Tako pa pišmeuhovsko pošiljajo v ogenj uboge sestre, ki morajo sporočati slabe novice in po vsej verjetnosti tudi na debelo lagati o razlogih.
