Butalci so gadje; tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se Butalci skregali s pametjo, pa so zmagali Butalci – kaj mislite! – in ne pamet; takšni so.
Bili so imenitnega rodu. Imeli so stara pisma in če se jim ne bi izgubila in če bi jih kdo bral, tako bi strmel, da bi sedel vznak – kajti pravijo, da je stala v pismih beseda, da sega rod Butalcev noter do Adama v Paradižu.
O identiteti
Pa so se Butalci v Solimuriju zmotili v durih in mesto v krčmo so stopili v brivnico poleg krčme in je bila tudi v brivnici jako prijazna postrežba in se je Butalcem zgodilo, da so bili ostriženi in obriti, še preden so naročili bokal vina. In so bili ostriženi in obriti tako lepo, da drug drugega niso več poznali, nego so se izpraševali, kdo si in od kod in kam si namenjen.
Čim bolj so se bližali domačemu mestu, bolj jim je rastla skrb, ali so pravi ali niso pravi. Preden jih je nesreča zanesla v brivnico, so bili še pravi; potem pa so se izprevrgli. Pozno zvečer so dospeli v Butale in se ustavili na trgu. S strahom je vsak vstopil na svoj dom, ponižno potrkal in vprašal, ali je gospodar doma.
Pa so povsod prejeli odgovor, gospodarja da ni in da je šel po sol.
Tedaj se je vsak oddahnil in je rekel: »Hvala Bogu, pravi sem!«
O bodeči obrambi domovine
To je bilo tiste dni, ko je razen kuge in kobilic tudi Turčin, ta nadlega, strašil po deželi in brez dovolila in potrdila robil živino in mladino.
Pa so se zbali tudi v Butalah, da ne pride še nad nje, in so imeli vzroka, da se boje, kajti so bili ponosni na svoje krave in junce.
Pa so moževali in sklenili, da se brez boja ne vdajo. Nego da na cesti, ki jim pelje v starodavne Butale, postavijo napis: »Turkom prepovedana pot!«
Še se je oglasil hraber glas: »Ne bodimo zajci! Napišimo: Turkom strogo prepovedana pot!«
Pa je navdušeno obveljala županova, da ni treba imeti s Turki čisto nič usmiljenja in se naj napiše: »Turkom najstrožje prepovedana pot!«
Toda je v Butalah dan le podnevi, ponoči pa je tema, in se je bilo po pravici bati, da bo Turčin prišel ponoči in ne bo videl postavljene mu najstrožje prepovedi. Pa so izbrali čuvaja in mu dali helebardo v roko in sulico, da bo ponoči stražil, in če bi se zgodilo in bo nenadoma pritisnil sovražnik, naj ga brez usmiljenja ustavi. Če ne bi ubogal, naj pa pri tej priči zbudi župana in može, da bodo storili svojo dolžnost.
Pa se je primerilo, da je čuvaja sredi noči zavilo v trebuhu. Stopil je vkraj, da se olajša. Helebardo je zasadil v tla in lepo počenil.
Ondu pa so rasle robide in ko je hotel vstati, so se mu robide zapele v hlače in mu branile, da vstane.
Župan in možje so slišali divje kričanje, pa so planili kvišku in hiteli posvetovat se in sklepat. In so sklenili, sedajle ni čas za posvet. Nego so kar zbežali v hrib. In ko je napočil dan in ni bilo od Turka ne duha ne sluha, so sklenili, napis da je dober, robide pa da se morajo iztrebiti in požgati.
Čudež svete Rezike
Priromala je v Tepance ženica, bila je teščega srca, pa je, preden je šla, kakor je tam pobožna navada, po golih kolenih okoli cerkve, stopila v mežnarjevo krčmo. Naročila si je za groš kruha, za groš žganja. Lepo je počasi žganje polivala na kruh in kruh zalagala. Postala je korajžna in si je dejala: »Če je kruhek lahko popil za groš žganja, ga meni tudi ne bo škodovalo toliko.« In ga je ukazala še za groš in ga je izpila. Potem se je vzdignila, da bi po kolenih šla okoli cerkve. Komaj pa je stopila iz krčme, kako se je začudila, ko je videla, da se ves trg s cerkvijo vred suče okoli nje. Pa se je kar sesedla na kolena in pričela sklepati roke:
»Čudež, čudež – cerkev gre okoli mene, da ni meni, stari revi, treba okoli cerkve!«
O novem pridigarju
Svinjar je bil vajen s prešiči se prerekati ves ljubi dan, pa je mislil, da mu bo enako lahko tudi s prižnice tekla beseda. Pokimal je poslušalcem, z dlanjo si obrisal nos in dejal: »Vi!« In je malo počakal, da mu v glavo pride koristna misel. Pa je še enkrat dejal: »Vi!« In pokazal s prstom na moško plat poslušalcev. Koristna misel se ni marala prikazati od nikoder, pa je s prstom pomeril na žensko plat in dejal: »Vi!«
Potem je molčal, požiral sline in buljil doli v cerkev.
Pa ko se je izmed poslušalcev oglasil smeh, se je raztogotil, udaril po prižnici in zagrmel: »Vi, vi in vi vsi skupaj ste svinje, prašiči, pajcki!« in je bil vesel, da je tako gladko končal pridigo.
O skušnjavi
Pa je bil vroč dan in je zapazil čuvaj: koruza se čudno giblje – nekaj se motovili po koruzi!
Možje so bistro gledali, majali so košate glave in je dejal župan: »Toča to ni, medved tudi ne, nekaj pa je vendarle in nam lahko prinese neizmerno škodo. Možje, kaj vam pravim – to je skušnjava! Ne vidiš je, ne čutiš je, potem pa je prepozno.« In je šlo pobožno mrmranje po možeh.
Mimo je prišel popotni človek iz drugega kraja. Z dlanjo je udaril ob dlan in zakričal: »Hej, hej!« Pa je iz koruze švignil zajec in jo ubrisal proti gozdu.
