Bodeča žica na meji s Hrvaško se po informacijah MNZ razteza že na okoli 150 kilometrih. Državni sekretar na ministrstvu Boštjan Šefic je dejal, da nameravajo glede na pričakovani razvoj dogodkov »zavarovati« vso mejo. Razumeti je mogoče, da se država vzporedno pripravlja na dva scenarija. Eden je zavračanje beguncev in migrantov, če jih ne bi bilo mogoče več voziti naprej v Avstrijo in bi se morebiti začeli zadrževati v Sloveniji. Zato postavlja žico in politiki govorijo o »nevarnosti«, ki nam grozi v prihodnjem letu. Hkrati pa država išče tudi večje ali manjše objekte za nastanitev migrantov in beguncev. V ta namen je MNZ že avgusta in septembra vsem slovenskim občinam poslal dopis, v katerih so spraševali, ali lahko ponudijo nastanitev za petdeset ali več migrantov, vključno z oskrbo, kot sta prehrana in prevozi.
Skromen odziv na dopis MNZ
»Odziv občin ni bil velik. V veliki večini primerov odgovorov nismo prejeli,« pravijo na MNZ. »Občine, ki so na poziv odgovorile, pa so večinoma navedle, da prostih nastanitvenih zmogljivosti nimajo, ali pa so ponudile manjše površine.« Pozitivne odzive so prejeli iz Slovenj Gradca, ki je ponudil nastanitev za približno 70 oseb, Ljubljane, ki bi sprejela 390 oseb, in Maribora, kamor bi vzeli 100 oseb. V občini Brežice pa »je bila določena lokacija sprejemnega centra Livarna v Dobovi za postavitev šotorišča«. Zemljišče je sicer v lasti Mercatorja, d. d., pravijo na MNZ.
Mnoge občine, lokalne skupnosti oziroma civilnodružbena gibanja, zlasti tisti z obmejnega območja, pa so decembra začeli protestirati proti postavitvi bodeče žice. Opozarjajo na škodo za naravo in za živali, žica je nevarna za otroke, ki se igrajo v bližini, oškodovana bosta turizem in gospodarstvo. Napadeni so sosedski odnosi med Hrvati in Slovenci. Žica spominja na čase fašizma, okupacijo in koncentracijska taborišča, pravijo.
Vprašanje, kdo bi migrante – vsaj v manjšem številu – sprejel v lokalno okolje, s postavljanjem žice sicer ni neposredno povezano. In vendar se nakazuje dilema: žica simbolizira zavračanje, vprašanje pa je, ali bi migrante sploh kdo sprejel.
Manjše občine še same nimajo, večje bi pomagale
Dnevnik je o tem minuli teden povprašal vseh 212 slovenskih občin. V dveh dneh pred božičem smo prejeli odgovore štiriinpetdesetih iz vse Slovenije, od Obale do Prekmurja. Večina manjših občin je navedla, da nastanitev za migrante ne morejo ponuditi, saj takšnih objektov nimajo. »Iskanje namestitve v naši občini je neprimerno, ker nimamo prostih zmogljivosti. Niti na področju izobraževanja, kulture ali športa. Primanjkuje nam jih celo za izvajanje prostočasnih aktivnosti naših občanov,« so denimo sporočili iz Dobrepolja. Nekatere občine, kot je Podvelka, pa so opozorile, da se že sicer otepajo s socialnimi problemi svojih občanov in da dodatnega bremena ne bi zmogle.
Večinoma so občine sicer pripravljene sodelovati z državo, če bi ta dogovore »ustrezno koordinirala«. V nekaterih, kot so Brežice, Bistrica ob Sotli, Sevnica, Vrhnika in vse na »begunskem koridorju«, migrante že tako ali tako sprejemajo oziroma jim pomagajo. Ob ustreznih varnostnih ukrepih bi migrante sprejeli tudi v Gorju, pripravljeni so v Preboldu in na Jezerskem. Iz Velikih Lašč so sporočili, da bi jih namestili petnajst. V Zagorju občina nima svojih objektov, bi pa – če bi bilo nujno – poskušala prepričati zasebnike. V Hrastniku bi migrante gostili »začasno«. V Piranu menijo, da »bi lokalne skupnosti morale sodelovati pri reševanju problematike nastanitve prebežnikov, če bi se izkazalo, da ti želijo ostati v Sloveniji«. V Ankaranu so pripravljeni na sprejem 120 beguncev v bungalovih na Debelem rtiču, v Rogaški Slatini ponujajo prevoze in organizacijo prehrane.
»Če bi vlada prišla k nam s sprejemljivim predlogom, bi bili pripravljeni na skupni dogovor z vsemi občinami. A bojim se, da bi bil dogovor težak, saj ima vlada težave z verodostojnostjo,« pravi župan občine Loški Potok Ivan Benčina. Nekateri iz obmejnih občin so odkrito povedali, da vladi zamerijo, ker jih o ukrepih na meji ne obvešča ustrezno. Več županov je razočaranih, ker vladno početje nima jasnih koordinat. Upravljanje migracij je ovito v skrivnost, vse v zvezi z žico pa je označeno kot državna tajnost.
Večina občin je na naše vprašanje, ali bi se bile pripravljene med seboj dogovoriti o sprejemanju beguncev, odgovorila, da je to v pristojnosti države, a dogovorov ne zavračajo. V Murski Soboti, kjer so sicer pripravljeni na »eventualno namestitev razumljivega števila beguncev«, pa menijo, da je za takšne dogovore še prezgodaj. »Vprašanja, povezana z begunci, med ljudi vnašajo nemir in neprijetna čustva, kar v tem trenutku ni potrebno,« pravi predstavnica občine Vida Lukač. Nekateri občinarji tudi pravijo, da bi se vključili v pogovore, če bi se vsa EU dogovorila o razdelitvi beguncev po sistemu kvot.
Nomen est omen
»Še enkrat poudarjamo, da mora komunikacija potekati z vrha navzdol. Tega ob postavljanju žice v Istri ni bilo,« so nam sporočili iz Izole. Dodali so, da bi sami namestitev za migrante iskali, »če bi se razmere zaostrile«.
Večja mesta in kraji, ki so nam odgovorili doslej, so večinoma pripravljeni na namestitev. Tako so denimo v Novi Gorici in v Novem mestu, pa tudi v že naštetih Slovenj Gradcu, Ljubljani in Mariboru, ponudili konkretne objekte. V Novi Gorici so omenili morebitno namestitev celo za 3000 oseb.
V Kranju pa so podrobno preučili predlagano nastanitev v poslovni coni v Šenčurju in ugotovili, da ni primerna. Mestni svet je sprejel celo sklep, da »zaradi varnostnih in razvojnih razlogov« migranti v občini in niti »v bližini občine« niso dobrodošli.
Iz Ilirske Bistrice, kjer je obmejni župan Emil Rojc postavljanje žice sprejel odprtih rok, ker da »bo še potrebna«, na naša vprašanja še niso odgovorili. V Hodošu pa župan Ludvik Orban pravi, da dogovori o »sprejemanju in namestitvi migrantov po občinah niso smiselni«. Po njegovem vedenju »jih večina niti ni iz tistih krajev, kjer je res vojna, pač pa prihajajo drugi, ki nam škodijo«.
Odgovore več kot sto petdesetih občin še čakamo.
