Oktobra 2013 je avstralska agencija za varnost civilnega letalstva zabeležila nenavaden incident. V slavni Sydney Harbor Bridge je namreč trčil brezpilotni letalnik. Nekaj mesecev prej je v ameriški zvezni državi Virginia brezpilotnik trčil v občinstvo in povzročil manjše poškodbe. Leto kasneje je med triatlonom v Avstraliji brezpilotnik trčil v tekmovalko. Po dogodku je povedala, da so ji morali zdravniki iz roke potegniti kos propelerja. Od leta 2014 so o bližnjih srečanjih z brezpilotniki poročale tudi številne posadke potniških letal. Prav posebne vrste preplah pa je zajel ZDA januarja letos, ko je neznani brezpilotnik trčil na zelenico Bele hiše. Čeprav se je izkazalo, da je bil dogodek nedolžen in da je do njega prišlo, ker je vinjeni operater brezpilotnika nad njim izgubil nadzor, je incident sprožil skrbi, da bi brezpilotnike lahko uporabili tudi za teroristične napade.
Še donedavnega za laično javnostjo nedolžna priljubljena igrača je v zadnjih letih ob vse večji prodaji vse bolj razkrivala pasti, ki spremljajo nenadzorovano uporabo brezpilotnikov. Že res, da predpisi sami po sebi verjetno ne bodo ustavili morebitnih terorističnih napadov z brezpilotniki, kar je za mnoge, tudi po letošnjih napadih v Parizu, med večjimi skrbmi. Ker je tovrstne brezpilotnike mogoče zgraditi tudi v lastni režiji, ne bi pri preprečevanju napadov učinkovala niti prepoved njihove prodaje. Zato je na tem področju za zagotavljanje varnosti preprosto treba zaupati sposobnostim varnostnih služb. Predpisi pa so kljub temu koristni, saj pomagajo nam ostalim, da se medsebojno ne poškodujemo ali si povzročamo gmotne škode, ko se igramo s temi priljubljenimi božičnimi darili.
Slovenija pri ureditvi področja zaostaja
Zaradi naraščajočega števila nenadzorovanih brezpilotnikov v zraku in naraščanja z njimi povezanih incidentov države pospešeno urejajo področje, ki je bilo pred leti skoraj popolnoma neurejeno. V Sloveniji pri tem malce zaostajamo, saj je ministrstvo za infrastrukturo in promet šele napovedalo objavo predloga pravilnika o brezpilotnikih za konec letošnjega leta. Kljub temu se o problematiki neurejenosti razmer na področju brezpilotnikov razmišlja med zainteresirano javnostjo že dalj časa. Tako je v začetku meseca svoj lasten predlog o ureditvi področja ponudil Inštitut za razvoj brezpilotnih sistemov (IBRS).
Kot pojasnjuje Boštjan Vidmar z IBRS je trenutno področje brezpilotnikov »neurejeno« v Pravilniku o ULN (ultralahkih letalih napravah). »Dejansko je ta pravilnik popolnoma neuporaben in neživljenjski, tako do uporabnikov brezpilotnih letalnikov, kot do regulatorjev in vseh ostalih deležnikov,« opozarja. Med štiri ključne cilje dobrega pravilnika o brezpilotnikih pa uvršča varnost ljudi in premoženja, varnost v zračnem prometu, spoštovanje zasebnosti (brezpilotniki s kamerami so s tega vidika lahko še posebej problematični) ter razvoj področja v gospodarskem smislu.
Precej sreče, da do nesreče v Sloveniji še ni prišlo
Vidmar ob tem meni, da smo imeli v Sloveniji zaradi neurejenosti razmer in vse večje prisotnosti brezpilotnikov doslej veliko srečo, da ni prišlo do hujših incidentov. Karmen Potočar s Službe za preiskovanje letalskih nesreč in incidentov nam je povedala, da so v preteklem letu sicer zabeležili tri dogodke z brezpilotniki, a nobeden od teh ni bil kategoriziran kot nesreča ali incident. Da je priložnosti za nesreče dovolj, pa priča tudi to, da smo obiskovalci koncertov na prostem že postali navajeni, da nad nami letijo brezpilotniki in snemajo zračne posnetke. Podobno se je dogajalo tudi med Ljubljanskim maratonom.
Po pretresljivem dogodku, ki so mu bili priča gledalci slalomske tekme v Madonni di Campiglio 22. decembra, ko je brezpilotnik med strmoglavljenjem za las zgrešil avstrijskega smučarskega asa Marcela Hirscherja, pa bi znali poglede navdušenja nad brezpilotnikom, ki leti nad našimi glavami, že kmalu zamenjati pogledi neodobravanja. In prav je tako. Brezpilotniki nad skupinami ljudi nimajo kaj leteti. Do takšnega nevarnega ravnanja po besedah Vidmarja prihaja, ker številni »dronerji«, ki se z brezpilotniki ukvarjajo v pridobitne namene, delujejo po principu »včeraj fotograf, danes v trgovino po brezpilotnik, sedaj sem pilot«.
Kljub temu Vidmar opominja, da je uporaba brezpilotnikov varna. »Vendar le v tolikšni meri, kolikor je operater oziroma pilot brezpilotnika odgovoren, vesten, ima pridobljeno ustrezno znanje in veščine.«
V prihodnje tudi izpit in zavarovanje za brezpilotnike?
V osnutku pravilnika, ki ga predlagajo na Inštitutu za razvoj brezpilotnih sistemov, zato pozivajo, naj se že najlažjim brezpilotnikom tako imenovane odprte kategorije prepove letenje v urbanih območjih z gosto poseljenostjo, kot so naselja, mesta in mestna središča.
Uporabniki brezpilotnikov odprte kategorije, ki zmorejo leteti ob skupni teži obremenitve brezpilotnika do 25 kilogramov, po pravilniku IRBS sicer ne bi potrebovali posebnega tečaja (čeprav bi bil ta vseeno zaželen), a bi zato smeli leteti zgolj do 50 metrov visoko. Z opravljenim tečajem bi bilo dovoljeno takšne brezpilotnike dvigniti tudi do 150 metrov višine. Poleg tega naj bi vsi brezpilotniki, ki lahko letijo kljub teži do enega kilograma, vselej leteli na varnostni razdalji od ljudi in na sebi nosili nalepko s kontaktnimi podatki lastnika. Slednja bi služila za identifikacijo, če bi prišlo do nesreče ali gmotne škode. Brezpilotniki odprte kategorije, ki lahko vzletijo z več teže, pa bi morali vselej leteti vsaj 30 metrov stran od ljudi. Tudi slednji bi morali imeti negorljivo nalepko oziroma tablico s kontaktnimi podatki. Zaradi morebitnih nesreč pa v IRBS zagovarjajo tudi obvezno, kategoriji brezpilotnika primerno, zavarovanje.
