Vse več politikov vse več govori o verjetnosti, da bodo Otočani zapustili EU. Čeprav je konservativni premier David Cameron leta 2013 obljubil, da bo referendum o članstvu pred koncem leta 2017, se utrjuje prepričanje, da bo morda že spomladi 2016. Veliko prej, kot so pričakovali. Britance je konservativna vlada (ne pa referendum) včlanila v EGS, predhodnico EU, leta 1973. Samo dve leti pozneje, leta 1975, je na prvem in do zdaj edinem referendumu o evropski povezavi, ki ga je razpisala laburistična vlada, ob visoki, 65-odstotni volilni udeležbi za nadaljevanje članstva glasovalo 67,23 odstotka oziroma dobrih sedemnajst milijonov, proti pa 32,77 odstotka oziroma skoraj osem milijonov in pol Britancev.
EU brez Britanije, ta brez Škotske?
40 let pozneje nekdanji vodja konservativcev in zunanji minister, zdaj lord William Hague pravi, da bi odhod Britanije iz EU utegnil povzročiti njen razpad. Misli seveda na odhod zelo proevropske Škotske iz Britanije, saj bi škotska nacionalistična vlada v primeru odhoda Britanije iz EU zelo hitro razpisala nov referendum o neodvisnosti, ki bi se skoraj zanesljivo končal s škotsko neodvisnostjo.
Hague tudi pravi, da bi britanski odhod iz EU oslabil Evropo v času »političnih turbulenc in nepredvidljivosti« in da bi EU izgubila »eno od spoštovanih vojaških sil«. Hague, ki je vpliven v konservativni stranki, je za Telegraph dejal, da ni verjetno, da se bo pridružil dvema nekdanjima konservativnima ministroma, ki sta že obesila na veliki zvon, da bosta glasovala proti. »Čeprav sem dolgoletni kritik te organizacije, ki ima veliko problemov, leta 2016 verjetno ne bom glasoval za odhod,« je dejal Hague, prvi konservativni politik, ki je gotovo hote potrdil, da bo referendum že prihodnje leto.
»Ne glede na to, kako veliko vidikov EU nam ni všeč, se bomo na referendumu morali vprašati, ali si res želimo oslabiti EU, obenem pa povečati verjetnost, da Škotska zapusti Britanijo, če bo ta zapustila EU,« pravi Hague, ki je po vseh mogočih merilih evroskeptik. Drugi evroskeptiki, ki odkrito zagovarjajo odhod iz EU, tako imenovani brexit, bodo Hagueove besede gotovo razumeli kot priznanje vlade in premierja Davida Camerona, da njegova pogajanja o spremembi pogojev članstva ne bodo prinesla ničesar vsebinskega.
Svobodno ali ukazano glasovanje?
Cameron je pod vse večjim pritiskom sedanjih evroskeptičnih ministrov, naj članom vlade dovoli, da pred referendumom zagovarjajo, kar sami želijo. V vroče razprave o tem se je vtaknil nekdanji proevropski konservativni obrambni minister Micheal Heseltine, ki pravi, da bi Cameron sprožil državljansko vojno v stranki, če bi pristal, da bi ministri ravnali po svoje, ne pa enotno, kot se bo odločila vlada.
Pravi tudi, da bi Cameron v tem primeru postal neavtoritativna globalna tarča posmeha. Ravno to vprašanje postaja ključno. Podpredsednik konservativcev Mark Field pravi, naj ministri, ki niso pripravljeni podpreti Camerona (ta naj bi se v vsakem primeru odločil za zagovarjanje članstva), odstopijo. Zdi se, da prepiri politikov povečujejo število evroskeptikov.
Raziskave kažejo, da so za odhod iz EU večinoma neizobraženi starejši Britanci z nizkimi dohodki, ki se ne počutijo finančno varne, za članstvo pa večinoma mlajši z višjo ali visoko izobrazbo, višjimi dohodki in večjo finančno varnostjo. Po najnovejši raziskavi sta oba tabora skoraj izenačena: 42 odstotkov za, 41 proti članstvu, 17 odstotkov pa je neodločenih.
