Toda glavna posebnost Wellesove priredbe je bila v tem, da je bila z izjemo Wellesa v vlogi Macbetha vsa igralska zasedba črnska, kar je bilo v časih, ko ameriški mainstream še ni poznal črnskih igralcev, prav subverzivno. In tudi Kurzelov Macbeth po svoje krši kodeks filmskih srednjeveških reprezentacij z vitezi v svetlečih oklepih in z razkošnimi grajskimi kostumi. Kurzelovi vitezi, robustni in robati dedci, so ne le bolj usnjeni kot kovinski, marveč jih je včasih težko ločiti od kupa zemlje, na kateri obležijo, ko so obliti s krvjo, pa se še komaj razlikujejo tako med seboj kot od svojih nasprotnikov. Toda če je bila »inovacija« Romana Polanskega v tem, da je s prikazom prav vseh Macbethovih zločinov in pobojev v vsej njihovi krutosti in nasilnosti Shakespearova zgodovinska drama postala dobesedno in predvsem krvava, pa so prizori nasilja v Kurzelovi režiji veliko bolj niansirani. Ko gre za bitke, jih zastirajo megla, prah oziroma drevesa, razkrivajo pa krvavo realistični detajli, medtem ko je Macbethov uboj kralja Duncana prikazan bolj z morilčevim obrazom kot z njegovimi rokami.
Že pri Wellesu je bil Macbeth bolj kot z dejanji prikazan z velikimi plani svojega skoraj somnambulnega obraza, ki zasenči vse druge. Toda Wellesov Macbeth je lik iz njegove galerije junakov, ki so »večji od življenja«, amoralni in obenem etični (predani svojemu cilju) ter samouničevalni. Kakšen pa je Kurzelov Macbeth v interpretaciji Michaela Fassbenderja? Če bi Shakespearovega Macbetha opisali kot lik, ki se zaveda zla, ki ga povzroča s svojo bolestno ambicijo, v kateri ga podpihuje njegova žena, lady Macbeth (Marion Cotillard), vendar se ne more upreti skušnjavi, bi nemara še najbolj ustrezal tej podobi. Lady Macbeth je ohranjena v vlogi oblastiželjne skušnjavke in zapeljivke ter obenem tiste, ki deluje kot podaljšana roka preroških vešč, vendar ni tako poudarjena kot pri Kurosawi, pri katerem je videti, kot da samuraj Vašizu podlega »histeričnemu teatru« svoje žene. Predvsem pa v Kurzelovem Macbethu izginejo vse seksualne konotacije, ki so tako izrazite pri Polanskem, pri katerem je lady Macbeth videti kot nekakšna senzualna »fatalna mrha«, ki izziva moža k regicidu z zapeljivim plesom s kraljem Duncanom, vendar si pri Macbethu zaman obeta, da ju bo zločin spolno zbližal.
V Kurzelovem Macbethu se zdi glavna inovacija povezana s prerokbo, da bo Duncanov vitez Macbeth sam postal kralj. Seveda imajo vešče, ki jo izrečejo, vlogo nadnaravne sile, lahko so tudi simbol nepredvidljivih vzgibov človeške motivacije in tako obenem kažejo na to, da je protagonistovo ravnanje »protinaravno«. Toda v prizoru, v katerem kralj Duncan svojega sina imenuje za svojega naslednika, Macbeth spozna, da se bo prerokba uresničila drugače, kot je pričakoval. Uresničila se bo prav tako, da bo moral sam storiti regicid, da bi postal kralj. Prav to ga v zločinski norosti privede do lucidnega spoznanja, da je »življenje… le pravljica, ki bedak jo pravi, vsa zvočna in vsa burna, brez pomena«.
