Ta sekvenca ima vse lastnosti sprožilnega dogodka, kot se temu reče v trdnem hollywoodskem scenariju – sprožilnega zato, ker vsebuje stvari, ki poženejo zgodbo. Izpostavil bi dve taki stvari: policijsko prebijanje skozi steno hiše, ki je nekakšna uvertura v »premikanje mej zakona«, in odkritje grozljivega prizora znotraj hiše. Nezaslišano in nedopustno je, slišimo može v sivih oblekah, da se je tako grozljivo zločinsko dejanje dogodilo na ameriških tleh. Še posebej, ker naj bi se njegovi pravi krivci, kot ti državni možje v sivem dobro vedo, skrivali v vrhu mehiškega narkokartela v Juarezu. Ali bi agentka FBI Macerjeva (Emily Blunt), ki je vodila tisto akcijo v Arizoni, hotela sodelovati pri iskanju pravih krivcev, čeprav vse ne bo potekalo po zakonu? Kate Macer, ki je kot dobra policistka vajena delati po zakonu, je sprva videti malo v precepu, a ji prav spomin na tisti grozljivi prizor priskrbi moralno upravičenje za sodelovanje v nezakoniti represivni akciji. »Meje zakona se premikajo, veš,« ji pojasni njen šef, »in to daleč od nas.« S tem »daleč« pa je najbrž mislil Washington. Ko gre za izredno stanje – in vojna proti drogam je tako kot vojna proti terorizmu izredno stanje –, je zakon začasno razveljavljen, to pa pomeni, da se znajdemo na »pragu, na katerem nasilje prehaja v pravo in pravo v nasilje«. To je sicer Agambenova definicija, toda v tem filmu se vse dogaja zelo podobno temu, kar ta italijanski filozof v knjigi Homo sacer odkriva v pojmih suverenosti in izrednega stanja, kot jih je postavil glavni pravnik tretjega rajha Carl Schmitt.
V filmu je kar nekaj zračnih posnetkov, a naj so še tako čudoviti, njihova vloga ni le estetska. Ker pokažejo ogromno prostora, lahko dobro vidimo, kako daleč sega zidna meja med ZDA in Mehiko, pa tudi to, kako poteka »premikanje mej zakona« po ameriško: z ugrabitvijo nekega narkomafijskega šefa v Juarezu in s pobijanjem njegovih ljudi v prometnem zastoju na mehiško-ameriški meji. Nekakšen korelat teh zračnih posnetkov je off glas, torej glas brez vidnega vira v sliki, ki pa vse vidi, saj lahko – najbrž hranjen s podatki satelitov in drugih nadzornih naprav –‒ to »posebno« skupino najetih vojakov in agentov spremlja in vodi v njenih akcijah. Nekje vmes je tudi prizor, ki malo spominja na slovenske TV-posnetke z begunci, le da gre tu za mehiške ilegalne imigrante, ki sedeči na tleh čakajo, da jih policisti strpajo na avtobuse.
V tej posebni akcijski skupini je tudi skrivnosten in »mračno privlačen« tip Alejandro (Benicio del Toro), ki nazadnje v neki mehiški vili opravi »terminatorsko« dejanje. Ta Alejandro je sicario, kot naj bi v Mehiki imenovali plačane morilce. Toda glede na to, da lahko dela tako za kolumbijsko narkomafijo kot za ameriško Cio, bi skoraj bolj ustrezal pojmu terorista. Tudi Macerjeva bi postala njegova žrtev, če ne bi podpisala, da so bile vse njihove akcije zakonite.
Sicario je sicer malo dvoumen film: če je videti tako srhljivo in privlačno učinkovit, je to bolj zato, ker tako brez zadržkov prikaže ameriško »premikanje mej zakona«, kot pa zato, ker bi se mu to zdelo problematično.