Prvi in temeljni vzrok je, da jim »dela« sploh ni bilo treba opraviti. Vsi predsodki, sovražnosti, odpori so bili že tu: v prestrašenih ljudeh, ki so v redefiniciji svetega zakona videli revolucijo, v posledični redefiniciji družine pa razpad vsega, kar nas še (vrednotno) drži skupaj. V Evropi in svetu se v prah sesipajo konvencije o človekovih pravicah in z mukami vzpostavljeni modeli političnega sožitja, vojna za naravna bogastva pljuska svojo bedo vse do nas, po Ameriki – tisti Ameriki, ki je s svojo humanostjo, požrtvovalnostjo in odločnostjo rešila Evropo po drugi svetovni vojni in bila desetletja vodilna sila napredka – pa se sprehaja čudni klovn, ki bo morda celo predsedniški kandidat. V takih razmerah ljudem preprosto zmanjkuje trdnih opor. Na dan zato prihajajo atavizmi vseh vrst, patologije in globinski strahovi nas še bolj čvrsto držijo v svojih krempljih. Kampanjo nasprotnikov zakonske novele, ki je odlično odigrala vlogo ventila za nakopičene frustracije (človeku je lažje, če lahko mahne po šibkejšem od sebe), bi zato lahko nemara enako uspešno dirigiral kdorkoli. Recimo ribniški župan, tisti osebek leta, ki je javno izustil, da ženske težko zablestijo v vlogi vodij, ker »jim manjka za to potrebnih moških duhovnih in fizičnih lastnosti«. Ne gre dvomiti, da bi lahko za svoje ideje navdušil množice moških z ustreznimi »fizičnimi in duhovnimi lastnostmi«.
Drugi pomemben vzrok je, da v sodobnem medijskem svetu – ali natančneje, v sodobnih komunikacijskih sistemih – ni več zapornic za verbalno gnojnico. Ko se začne ta prelivati čez socialna omrežja, neumnosti in sovraštva preprosto ni več mogoče zajeziti. »Racionalno« lahko le še intelektualno objokuje svojo nemoč. Ko se, na primer, izobražena Amerika smeje trumpovščini, se zgraža nad njo ali se ji celo, kolikor je sploh mogoče, postavlja po robu, hudournik protislovij, sprenevedanj in odkrite zlobe zgolj narašča… Nič drugače ni bilo med zadnjo referendumsko kampanjo pri nas, in tega se gre res bati.
Ko upravičeno kritiziramo kampanjo zagovornikov novele, ki je bila tudi po zaslugi medijev dolgočasna in premalo aktivna pri razkrinkavanju manipulacij, je treba imeti v mislih več elementov, med njimi tudi nekaj olajševalnih okoliščin. Prvič, na Irskem je bila podobno zasnovana kampanja zagovornikov izenačitve raznospolnih in istospolnih partnerskih zvez uspešna. A tam je za njo trdno stala vlada, Cerkev pa ni mogla premešati štren, ker po vsem, kar je naredila Ircem, ni več avtoriteta, ki lahko odloča o izidih referendumov.
Drugič, odgovarjati na »primščino« je težko. Ko je ugledna filozofinja Alenka Zupančič Žerdin poskušala v Mladini razložiti, zakaj ne obstaja nekakšna ženska in moška narava, je govorila o Freudovem odkritju, da »je v seksualnem nekaj, kar ne deluje po nobenem inherentnem naravnem ali kozmičnem zakonu«, pa o znameniti Lacanovi tezi, da »ni spolnega razmerja«, in zapleteni regulaciji seksualnosti skozi zgodovino. Kot strokovnjakinja ima seveda vso pravico, da ne poenostavlja, da je natančna in celovita. A dejstvo je, da vednost tako ostaja v svojem vse bolj osamljenem slonokoščenem stolpu. Povprečen državljan ji pač ne more slediti. Sploh pa, kako bi bil lahko takšen diskurz kos definiciji Aleša Primca, ki je govoril le »o čudoviti in dopolnjujoči se naravi in spolnosti moškega in ženske«. Ali tipu argumentacije, ki jo je v poreferendumskem komentarju uporabil teolog Ivan Štuhec. Ta najprej ugotovi, da so proti zakonu glasovali ljudje, ki ne živijo iz teorij, ki nimajo časa poslušati medijev in prebirati komentarjev, ker so pač vpeti v vsakdanje delo in skrb za dobrobit zemlje, živali in ljudi, čemur ni kaj dodati. Štuhec ima v tej točki popolnoma prav, ti ljudje so tudi volilci in njihov glas velja enako spoštovati. A nato iz tega spelje zdravorazumski sklep, da so to ljudje, ki »preprosto vedo in čutijo, kaj je prav in kaj ne, kaj je naravno in kaj gre z naravo navzkriž«.
Zakaj neki pa prav oni pravilno vedo in čutijo? Od kdaj so občutki in emocije boljši razsodniki od razuma, od kdaj je razsvetljenstvo spet v nemilosti? Preprosti ljudje, ki ne berejo, so v zgodovini že neštetokrat čutili zelo narobe in zelo narobe zaupali avtoritetam, ki so jih nato pahnile v prepad vojne in bede. Prav zato je navsezadnje treba vedno znova opozarjati na bistvo šarma »zdravorazumskosti«, ki je, kot je opozarjal že Hegel, vedno le skupek večinskih mnenj nekega časa, pa če ta držijo ali ne. Ampak seveda – kaj bi s tem, dokler ljudje »čutijo« tako, kot je Cerkvi všeč.
Da bi bila mera polna, Štuhec v svojem protiintelektualnem zagonu Ljubljano poniža na nič več kot »ideološko produktarno«, ki da bi »od lakote že zdavnaj umrla«, če je ne bi pridni podeželani zalagali s hrano. Skratka, mi od njih dobimo dobrine, oni od nas pa razen tistih nekaj »penezof« nič, saj ne berejo, ne hodijo v gledališča in ne nakupujejo v Nami. Za njihov dušni blagor skrbi Cerkev, in to je to.
Mi v Ljubljani pa se čudimo izidom referenduma…
