Religioznih praznovanj se v mestecu, ki ne šteje več kot 21.000 prebivalcev, v letu zvrsti vsaj petdeset, in če k temu prištejemo še dejstvo, da se vsako praznovanje raztegne na vsaj tri dni, lahko tvegamo s teorijo, da se mesto Tepoztlán vdaja verskim praznovanjem vsaj polovico od 365 dni, kolikor jih šteje leto. Vsaka najmanjša kapelica praznuje svoj blagoslov in vsakega svetnika posvečeno obhajajo predani častilci.
Za vsako praznovanje se priredi nabirka iz usihajočih žepov katoliških, tradicionalnih družin in tekmovanje med četrtmi, da bi druga drugi dokazale svojo verjetno (in minljivo) prevlado; praznovanja pustijo prebivalce posamezne četrti denarno povsem ožete, kupljeni produkt pa – plod tolikšnih naporov – se v enem samem hipu spremeni v izkihnjen oblak prahu, ki mu sledi bobnenje na nebeškem nebu. Eksplozije niso obarvane v pisane barve, ne izrišejo se v filigranske vzorce, slišati je le gluho donenje raket.
Medtem se pod prašnim nebom po ozkih kamnitih uličicah v tišini pomikajo procesije, v katerih častilci te ali one Marije, tega ali onega svetnika ponosno (rekel bi celo svečano žalostni) nosijo oboževane podobe, na čelu kolone izbran moški pa med mrščenjem obrvi in korakanjem s ponosnimi, dolgimi koraki v znak usmiljenja eno za drugo spušča doneče rakete.
Če se ob mimohodu temačne procesije človek začne spraševati o nujnosti stroškov, o skupni revščini, ki jo siromašijo praznovanja in odnašajo še tisto malo, kar ti ljudje imajo, je odgovor vedno enak: »Pa pusti jim vendar, kar imajo. Vsak narod potrebuje svoja praznovanja. Spoštovati moramo njihove običaje in navade. Tako maločesa se v življenju lahko veselijo…«
* * *
Antropološke študije o potlaču – ritualnem praznovanju med Aleuti, starodavnimi prebivalci severnih obal Kanade – ta praznovanja razlagajo kot obrede ritualnega razsipništva, v katerih staroselci ne žrtvujejo le dobrin, ki jih je neka skupnost sposobna proizvesti, temveč z razkošnostjo rituala ustvarijo tudi neko hierarhijo med skupnostmi v regiji, katere osnova je njihova stopnja razsipnosti.
Praznovanja imajo ponavadi tudi vlogo izjemnih časovnih obdobij, ko se za izsek ne-običajnega časa vse strukture popolnoma obrnejo na glavo in se stroga socialna pravila razrahljajo, kar je najbolj očitno pri veseljačenjih, kakršno je na primer karneval v Riu de Janeiru, praznovanje, ki ima svoj izvor ne le v katoliški nadvladi nad gigantskim »Sladkornim stožcem«, temveč tudi v nujnosti, da se do konca zasužnjenemu in izkoriščanemu ljudstvu privošči rešilno bilko eskapizma.
Dandanes smo priča temu, da je mnogo starodavnih praznovanj zmanipuliranih, razširjenih in spremenjenih le zaradi njihovega komercialnega potenciala; največkrat njihovi socialni potenciali ostanejo nekje daleč v ozadju.
* * *
Ko sem decembra 2008 prišel v Ljubljano, sem tu našel ulice, polne ljudi, ki so pili kuhano vino in jedli klobase ali pleskavice na lesenih stojnicah ob Ljubljanici, in to pri minus 6 stopinjah ob zvokih nenavadne polifonije balkanskega popa, polke in božičnih napevov. Ni slabo, sem si rekel. Slovenija je bila pozimi prav tako mrzla, kot sem pričakoval, toda če se njeni prebivalci z mrazom spopadajo na takšen način, sem si dejal, so vremenske razmere zgolj anekdotični okras; nekoliko neprijetna, toda lepa scenerija. Potem je prišel januar. Marija sveta!
Kam neki so se vsi poskrili? Po ulicah glavnega mesta sem lahko hodil tudi pol ure, ne da bi kogarkoli srečal, počutil sem se, kakor da bi v vesternu z avstro-ogrskimi kulisami čakal na pobegle bandite. Slovenska zima se je začela šele januarja. December je bil podmazan s prividom.
* * *
Otroci v Mehiki smo se vsako leto veselili božičnih praznikov – raznobarvnih pinjat, prihoda Božička, ki je v domove prihajal po dimnikih 24. decembra – malo manj pa mračnjaških seznamov umrlih med decembrskimi praznovanji.
Sezname so objavljali večerni listi, največkrat v obliki naslovov, ki so oznanjali, koliko mrtvih je v sveti noči povzročilo Jezusovo rojstvo v prestolnici Cuidad de Mexico.
Naš veseli december se ponavadi neuradno začne 12. decembra, na dan device Marije iz Guadalupe, in se neuradno zaključi 6. januarja, na dan Svetih treh kraljev. Na ulicah mesta in v kantinah teh usodnih šestindvajset dni poznamo pod imenom zimski maraton Guadalupe–Kralji. Čeprav uradni koledarji beležijo le dobrih štirinajst dni praznovanj, od 16. decembra do silvestrovega. Vsako leto nastopi noč, ki v številu umrlih postavi rekord vseh časov. Spominjam se, da sva z bratom stegovala vratove iz avta, ki ga je vozila najina mati, da sva lahko prebirala na debelo tiskane naslove časnikov, ki so jih prodajali na križiščih velikih avenij: 7 mrtvih, 12 mrtvih, 14 mrtvih, sva potiho ponavljala, ko sva se spet naslonila na zadnje sedeže avtomobila. Dandanes so žal te številke v Mehiki precej večje in povod zanje niso več le decembrska praznovanja.
Na tem sladko-kislem prizorišču se je v drugi polovici 20. stoletja pri nas odvijala tudi velika bitka med Božičkom in Svetimi tremi kralji. Na eni strani ulice je vladal Božiček, ki so ga podpirali ameriška televizija, kokakola in na novo odprti nakupovalni centri, medtem ko so Svete tri kralje, na drugi strani ulice, po navadi spremljali babice, tete in zagrizeni tradicionalisti s prstom uperjenim na invazijo, ki bi utegnila ogroziti našo tradicijo, ker so bili iz nekega čudnega razloga prepričani, da so se Sveti trije kralji verjetno rodili v Acapulcu.
Mislim, da se je 20. stoletje zaključilo z uravnoteženim – neodločenim rezultatom in z neverjetnim številom brezposelnih moških, ki jih vsako leto prepleskajo s cenenim make-upom, zavijejo v blagove, uvožene iz Kitajske, pospremijo z osli, ki jih preoblečejo v kamele, da tako predstavljajo bodisi tri kralje z Orienta bodisi bradatega debeluha, ki se neprestano krohoče in večino časa preživi v odskakovanju s pločnikov, v strahu, da ga bo na križišču podrl kakšen avto.
* * *
Sam imam najrajši dobre profane zabave (nikoli nisem bil zagovornik religioznih), a me mnogokrat neskončno dolgočasi sistematično ponavljanje nezanimivih preoblek, v katere so zavite. Še bolj kot zabave pa me pušča hladnega »izjemni čas«, kot na primer čas velikih praznovanj ali čas počitnic. Sem eden tistih grenkobnežev – in v resnici mislim, da nas ni prav veliko – ki veliko bolj uživajo v povsem vsakdanjem življenju zmernega ritma vseh dni v letu. Te možnosti tisti, ki so si vsakdanjik obtežili s hipoteko zaradi odvisnosti od luksuznega življenja in želje, da bi se v vsakdanjiku razlikovali od drugih, ali pa preprosto, ker so bili tako vzgojeni in je to edini način življenja, ki ga poznajo, nimajo; tako kot vsi sprejmejo tog koledar programirane sreče.
Rad gledam razsvetljene ljubljanske ulice v adventnem času in ljudi, ki ponavadi v njihovi lepoti ne morejo uživati; vseeno me nekoliko žalosti, da vsi ti ljudje to počnejo samo izjemoma in vsi naenkrat, celo samo takrat, ko se jim to zapove. Raznežim se ob pogledu na pražnje oblečene gospe, ki se sprehajajo z možem pod roko in ki v nasmeških skrivajo tesnobno veselje ob misli na to, kar jih čaka; le tako bodo namreč lahko nekoliko bolj dostojanstveno prenesle celoletno ječo v svojih podeželskih domovih.
Octavio Paz je zapisal, da se v Mehiki revščina lahko meri po razkošju in bogastvu ljudskih praznovanj; v času teh, kot tudi na dan mehiške neodvisnosti*, Mehičan lahko glasno vpije zato, da lahko potem bolje molči vse leto.
Sprašujem se, kaj moramo v Ljubljani zadrževati v sebi vse leto, da lahko tako vneto slavimo srečo v decembrskih dneh.
* Državni praznik dan neodvisnosti (16. september) se v Mehiki na predvečer praznuje z glasnimi vzkliki in kričanjem, tako imenovanim »grito de Dolores«.
