Dolina sama ponuja nebroj izhodiščnih točk za najrazličnejša planinarjenja, začenši z Veliko planino, na daleč znano po planšariji in po vsem tistem, kar sodi k temu. Omembe vredna posebnost je zagotovo sir, ki ga na planini pridelujejo in ga izoblikujejo v prav posebno obliko, imenovano trnič, ki naj bi spominjala na ženske prsi. Če vas bo pot kdaj zanesla v pravkar omenjene kraje, pa se le ustavite v gostilni Pri planinskem orlu. Sezidali naj bi jo že leta 1938, k uspehu pa jo je popeljal njen prvi lastnik Peter Uršič iz Kamniške Bistrice. Možakar je bil najprej gozdar, tudi lovec in še gorski reševalec. Poročil se je s Francko Erjavšek in kmalu sta na svet privekali hčerki Štefka in Angelca. Zakonca Uršič sta svojo še ne samostojno gostilničarsko kariero začela kot oskrbnika planinskega doma v Kamniški Bistrici. Ker sta se odločila, da bi šla na svoje, sta se podala na oglede in na lokaciji, kjer v današnjem članku predstavljena gostilna stoji še danes, našla primerno posestvo ter ga kupila od lastnika Prekletnika. Potem sta dala delo okoliškim obrtnikom in stavba je zrasla. Načrte zanjo je tistihdob zrisal znameniti arhitekt planinske krajine Vlasto Kopač, čigar delo je vidno tudi na Veliki planini. Vrata svoje nove gostilniške pridobitve sta mlada zagnanca odprla leta 1940, potem pa je svoje naredila vojna. Med vojno so morali Nemcem streči, če so hoteli preživeti, ker so okupatorji poleg vseh drugih izvajali tudi teror nad ljudmi. Takoj po odprtju so začeli v gostilno zahajati »holcarji«, gozdarji, ki so na rečici, omenjeni malo prej, naredili posebne zapore, imenovane koze, da so lahko splavljeni les zadrževali in ga potem nalagali na vozove, s katerimi so ga potem odpeljali v prodajo. Ti kleni možakarji so tudi pozimi zabredli v vodo in se dodobra zmočili, sušit pa so se hodili v gostilno. Da ne bi zboleli, pa so – drugega za drugim – po grlu spuščali »šnopčke«.
No, po vojni so gostilno spet odprli in posle je leta 1952 prevzela hčerka Štefka. Takrat brhka mladenka je opravila poseben strokovni tečaj, ki ga je organizirala Zadruga gostilničarjev in kavarnarjev za kamniški okraj, kaj kmalu pa se je tudi poročila z Martinom Pogačarjem iz Jarš pri Preserjah. Martin je bil, kaj drugega, gozdar in poleg rednega vsakodnevnega dela je našel še čas, da je poskrbel za družino. S Štefko sta imela tri otroke: Janeza (1950), Bojana (1956) in Vesno (1968). Štefka je kar sama vzela v roke gostilno in jo v veliko zadovoljstvo svojih gostov več kot zgledno vodila, Martin pa se je bolj posvečal svojemu poklicu. Je pa res, da so Štefki z ogromno mero pridnosti in znanja ter posluha za posel pomagali starši, oče Peter in mama Francka. Na vrsto so prišle že prve prenove stavbovja.
Sin Janez se je odpravil v gostinsko šolo v Ljubljano, kasneje pa mu je sledila sestra Vesna. Priden učenec je bil, naš Janez, šolo je z lahkoto obvladoval in nazadnje je postal kuharski velemojster, ki je prevzel gostilno leta 1987. Takoj je dobro vedel, da bo treba dejavnost tako ali drugače posodobiti in tudi razširiti, zato ni prav nič čakal, temveč se je kar hitro lotil prenove. Tujske sobe je zgradil, tako da so utrujeni planinci pri njih lahko tudi prenočili. Kuhinjo je posodobil v vrhunsko kuharsko svetišče, dozidal je prelepo dvorano pa še parkirišče je razširil in dodal igrišče z igrali za najmlajše. Poročil se je z Antonijo Čepin, ki je prišla s Kozjanskega in pri njem ostala. Srečala sta se na Veliki planini, gospa je prej delala v tovarni Svilanit, kasneje pa tudi že v gostinstvu, v hotelu Šimnovec, na že omenjeni Veliki planini. Plod njunega zakona sta bila sinova Grega in Peter. Žal je Grego doletela tragična, prerana usoda in poslovil se je že v rosnih letih (smučarska nesreča), drugi sin Peter pa dela pri očetu in materi še danes in vse kaže, da se za nadaljevanje gostilničarske tradicije pri »planinskih orlih« ni bati.
Janezu je s soprogo uspelo ustvariti naravnost lirično romantično, veliko več kot le prijetno vzdušje v svoji gostilni, kjer ne manjka ničesar. Ponujajo vse od narezkov vseh vrst iz samih domačih mesnin, tudi divjačino, saj je Janez izkušen lovec, do jajčne solate, prvorazredne domače šunke s hrenom, tlačenke ali žolce. Postrežejo tudi s prekajeno slanino, ocvrtim planinskim sirom ali pa jurčki z jajčki, juhami vseh vrst, eno boljšo od druge (tudi gamsova je med njimi). Gost se bo lahko razveselil ajdove kaše s telečjim priželjcem in sirom trničem (glej recept), nadalje divjačinskega golaža, kozlička ali pa samo endivije s toplim krompirjem in slastnimi ocvirki oziroma srninega golaža s kruhovim cmokom. Potem so tu še kuhana postrv z ustrezno prilogo, postrv po tržaško, pa tudi ocvrto se dobi. In že smo pri vseh vrstah drugega, na najrazličnejše načine pripravljenega mesa, tudi gamsovo in medvedje sta v ponudbi. Sledi izbor prilog in solat pa slastne sladice, s sladko omleto planinski orel na čelu.
Dragi Janez in družba, naravnost nostalgično idilično je pri vas, v vaši gostilni. Tako domače, da jo človek res stežka zapusti, ko enkrat zaide vanjo. Še na mnoga, mnoga zdrava in uspešna leta!
