Prav Oplotnica je tudi kraj, v katerem že vsaj ducat desetletij domuje gostilna Pozne. Svojčas, na prelomu z 19. v 20. stoletje, je bila znana po imenu Ad dem Goldene Adler (Pri zlatem orlu), ljudje pa znajo povedati, da je bil prav na tej lokaciji tudi pravi hotel. Lastniki so se, tako kot marsikje drugje, na veliko menjavali. Tako se omenjajo družina Varl, kasneje družina Kunei, verodostojni dokumenti pa izpričujejo, da sta vse skupaj leta 1938 (prav tega leta sta si tudi obljubila zakonsko zvestobo) kupila Adolf (klicali so ga Adi) in Štefka Pozne (on je bil iz Oplotnice, Štefka pa iz bližnjega Raskovca). Dedek današnjega lastnika Boruta, omenjeni Adolf, je bil mesarski mojster, ki se je izšolal v Gradcu, bil pa je tudi poklicni voznik avtobusa. Izvirna, zelo stara fotografija njegovega »hlapona«, avtobusa, ki je vozil na drva, še danes krasi eno od sten v gostilni.
Babica Štefka se je pri rosnih petih letih z družino preselila v Avstrijo in tam bivala vse do konca šolanja, potem so se pa vrnili, spet družinsko. Mlada Štefka se je zaposlila kot natakarica v takrat zelo znani gostilni Sutar (današnji hotel Dravinja) v Slovenskih Konjicah in prav tam sta se z Adijem tudi spoznala, ko si je vrli šofer, mladostniško zagnan, prav v njeni bližini privoščil kakšno urico počitka. Všeč sta si bila, več kot očitno, in želja po skupni življenjski poti, katere sestavni del bi bilo tudi gostilničarstvo, je tiho tlela predvsem v Štefkinem srcu; po duši je bila rojena gostinka in kot take se je še dandanes mnogi spominjajo.
Ker kuhanja sprva ni bila zelo vešča, je k sebi sprejela gospo, ki je imela izredno bogate kuharske izkušnje, prišla je celo iz Anglije, iz okolice Londona, kjer je bila kuharica v samostanu, kasneje pa še pri neki zelo premožni družini. Skoraj vse, kar so takrat gostom ponujali, so pridelali doma. Imeli so lasten vinograd, v hlevu je bila doma vzrejena živina, vrt je bil velik in bogato je rodil, med hlevom in gostilno pa je bila globoko v zemlji tudi posebna ledenica, kjer so shranjevali sveže meso. Led so pozimi v to zemljanko nanosili iz bližnjega potoka in zdržal je do naslednje zime.
Dedek Adi se je še vedno ukvarjal tudi s prevozništvom, tudi klavnico so imeli doma. Kože je vozil v takratni konjiški Konus, nazaj grede pa je pripeljal »kraherl« in sifon, zelo priljubljeni brezalkoholni pijači. Če pa je imel dedek Adi slučajno kakšno avtobusno vožnjo, je te prevoze prepustil sinu Franciju, ki pa jih je opravil z vozom in s konji. Franci je imel še sestri Jelko in Amando. Ob gostilni je bila tudi avtobusna garaža, pred gostilno avtobusna postaja, v gostišču so imeli vozniki svojo sobo, natakarice pa svojo, a sta bili vsaka v svojem nadstropju – za vsak primer! Že takrat pa so lahko poskrbeli za prenočitev svojih gostov, in sicer v bližnji zidanici, kjer je bil tudi prostor za pogostitve.
Sama proti domu
Tja so prepeljali blago s konjsko vprego, pozimi pa z vprežnimi sanmi. Kobila, ki je opravljala tovrstna prevozniška dela, je bila že tako naučena, da se je vedno, ko je prišla do zidanice, kar sama proti domu obrnila in počakala, da so vse razložili. K omenjeni kobili, Lipa ji je bilo ime in bila je kot družinski član, sodi tudi anekdota, ki pripoveduje, da je zanjo skrbel ded Adi. Ko jo je nekega dne ugledal vso poklapano, se je zbal, da je kaj bolehna, pa je takoj po živinozdravnika poslal. Ta je kobilo temeljito pregledal in ugotovil, da ni z njo prav nič narobe, le utrujena je. No, v tistem trenutku je prisotni družinski prijatelj Boček priznal, da si jo je prejšnji večer malce sposodil in z njo odjahal k svojemu dekletu v vas. Pa je bilo smeha.
Leta 1975 sta gostinsko dejavnost od dedka in babice prevzela Borutov oče Franci in njegova mama Dragica. Ker se je obseg dela iz leta v leto povečeval, so počasi opustili kmetovanje, obdržali pa so vinogradništvo, z zidanico vred, v kateri so še naprej sila uspešno udejanjali svoje gostilniško poslanstvo – lovski turizem, pripravili so veliko porok, imeli so tudi izletniški turizem, vse je cvetelo. Zanimivo je bilo, da so 8. januarja (obletnica padca slovitega Pohorskega bataljona) skoraj vsako leto gostili slovenski politični vrh. Mama Dragica je nekoč hitela pripravljat vse potrebno za prihod omenjenih veljakov, pa je malo zamujala in je bila dodobra presenečena, ko je k njej pristopil brkati možakar v lepi obleki in ji je pomagal prte pogrinjati. Šele kasneje je ugotovila, da je bil to sam Edvard Kardelj, tiste čase zelo pomembna politična osebnost samega vrha slovenske politike.
V gostilni se je kar veliko pelo in pilo, tudi pesti so včasih pele. Nekoč se je zgodilo, da je nastal kar precejšen ravs, pa se je natakarica, vsa prestrašena, skrila kar v točilni pult, v posebno komoro. Pri tem se je tako nesrečno zaprla, da potem ni ven mogla. Šele po končanem ravsu in pretepu so zaslišali njeno vpitje in jo spustili na prostost. No, novodobno, aktualno zgodbo te gostilne pa od leta 2013 tketa najemnika Drago Kostanjšek in Helena Gorenjak. Sama izdelujeta pečenice, krvavice, salame, klobase, suho meso, vsekakor pa dajeta izreden poudarek domači, slovenski kulinarični ponudbi. Krušna peč in žar dajeta jedem prav posebno slastnost, jagenjček je, na primer, božanski, kar topi v ustih. Sicer pa vrla Helena pričara marsikaj v svoji zelo lepo urejeni kuhinji, kjer je tako čisto, da bi lahko s tal jedel, pa se niti slučajno ne bi zastrupil. Jedem ni ne konca ne kraja, in ko Drago na mizo prinese nabor domačega žganja, potem pa doda zgledno ponudbo vina, hja, potem se začne – vse lepo in še lepše.
Spoštovanja so vredni ljudje, ki se tako krvavo in do konca srčno trudijo, da bi že uveljavljenim slovenskim gostilniškim lokacijam povrnili žlahtnost in prepoznavnost, pri tem pa znajo in zmorejo ohraniti vso slovenskost ponudbe. Moj poklon, Drago in Helena, in še na mnoga zdrava leta!
