Aleš Primc, vodja koalicije Za otroke gre in (bodoči) politik

Gospod profesor, nekaj bi vprašal...

Aleš Primc se je rodil v Ljubljani leta 1973 v delavsko-kmečki družini z dolenjskimi koreninami. Kot otrok se je menda veliko vozil s kolesom po Štepanjskem naselju in rad kakšno ušpičil. Po gimnaziji (Poljane) se je odločil za študij filozofije. Njegovi takratni sošolci vedo povedati, da je bil eden tistih študentov, ki se radi pomenkujejo s profesorji in vneto dvigujejo roko. Diplomiral je prvi v letniku – iz problema duhovnih znanosti pri Diltheyju, Heideggerju in Gadamerju, politika pa ga je že tedaj neustavljivo privlačila. Komaj 20-leten se je angažiral pri podmladku SKD, pozneje je svojo priložnost videl v SLS, kjer je vodil mestni odbor. Leta 2008 je storil prvi odmevnejši politični korak. Ker naj bi predsednik Bojan Šrot preveč deloval v interesu svojega brata Boška, odbor pa ni delil njegovega mnenja, je odstopil. Članstvo je za vsak primer zamrznil.

Civilnodružbeno angažiranje mu je šlo – tehnično gledano – najbolje od rok. Zmes polresnic in nadvse uporabne drže varuha vrednot se je za pravo kombinacijo izkazala že ob prvem referendumu: o oploditvi samskih žensk z biomedicinsko pomočjo. Referendum o družinskem zakoniku je bil njegova druga zmaga. Civilna iniciativa za družino in pravice otrok je bila odličen poligon za mladega politika, ki ni skrival političnih ambicij. A njegov čas še ni nastopil. Preden je javno dahnil da na vprašanje, ali gre v parlament, morda pa celo v stranko (katero, se še ne ve), je nanizal še nekaj političnih uspehov.

Pogum – leta 2014

Po Janševi aretaciji je prepričljivo ponavljal, da ustavno sodišče ne bo dopustilo takšne krivice, kot se je zgodila njegovemu vzoru – in imel je prav. Bil je eden najbolj gorečih vztrajnikov pred ljubljanskim sodiščem. Sodnikom je sporočal, da brez lustracije ne bo šlo. V zanj značilni pobalinski maniri se je nekoč s somišljeniki iz Odbora 2014 odpravil pod okna dvorane, kjer je Forum 21 razpravljal o EU. Milanu Kučanu je glasno očital 3220 evrov pokojnine in mu odmevajoče sporočil: »Še vedno delate, kot da živimo v totalitarnem sistemu.« Sam je nato ta dogodek označil za zgodovinskega, ker da se Kučanu končno »dogaja ljudstvo«, ki da se je »prvič v zgodovini uprlo CK ZKS«. Ob tem je polaskal udeležencem (in sebi?), da je tudi danes za to potreben pogum. Leta 2014! V svojem junaškem boju proti »legaliziranemu pravosodnem terorju« je napovedal, da bo Janša postal mednarodni heroj in simbol boja proti pravosodnim zlorabam, v tem smislu pa tudi »resen kandidat za Nobelovo nagrado za mir«. Slovenija je ostala brez Nobelovega nagrajenca, ker je bil sodba zoper Janšo razveljavljena.

Vsakodnevno civilnodružbeno angažiranje na ulici in za računalnikom, za kar je po lastnih besedah zapravil vsaj deset tisoč evrov iz svojega žepa, mu je omogočilo zaposlitev v državni upravi, natančneje v agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja. S fleksibilnim delovnikom. Nekoč so mu sicer poskušali obesiti, da se gre aktivista na račun slabega dela v službi, a so ga v službi zaščitili, češ da oddela prav vse ure. Dušan Kumer, SD, pravi, da ga Primčev politični angažma močno spominja na vzpon Lojzeta Peterleta. Tudi Peterle je bil zaposlen v državni upravi, »kjer marsikaj slišiš in izveš«, od koder se je najprej civilnodružbeno, nato pa še politično strankarsko angažiral.

Ob tem je zanimivo, da tudi Primca suportira RKC. Iniciativa za družino in pravice otrok že leta gostuje na spletnih straneh zavoda, ki ga je ustanovil Tadej Strehovec, generalni tajnik Slovenske škofovske konference, ki ga na 24kul.si očitno ne motijo nepodpisani verbalni pogromi nad drugače mislečimi. Tudi sicer se ni mogoče izogniti vtisu, da je Primc zlasti v koaliciji z RKC. Da je njegov veliki vzornik Janez Evangelist Krek, mu pri tem gotovo koristi. Ali se Krek obrača v grobu, pa je vprašanje, ki Cerkve, kot kaže, ne zanima prav pretirano.

Kdo bo vzel babici vnuka

Politično spretnost Aleša Primca lepo ponazarja njegova končnica v ponarodelem Soočenju na TV SLO. Potem ko mu je voditeljica ponudila, da dobi besedo na koncu razprave, v kateri se dotlej ni oglašal, jo je z nasmehom prepustil soborki Metki Zevnik. Postavil se je ob njo, jo z eno roko sinovsko prijel čez rame, z drugo pa ji pomagal z mikrofonom. Podoba prijaznega mladeniča se je gotovo dotaknila srca premnogih slovenskih mater.

Kaj se bo spremenilo, se je vprašala Zevnikova in prebrala odlomek iz »učbenika« Ljubezen je ljubezen: »Biti lezbijka ali gej, biseksualka ali transseksualka, medspolen ali medspolna, je normalno in povsem kul!« Nato je s sliko doječe matere v roki pribila: »To pa je ljubezen, ki jo jaz priznavam! (...) Kdo ima srce, da mi bo vzel vnuka, ki bi ga dali na prazne prsi dveh moških?!«

Če pustimo ob strani bizarnosti o polnih in praznih prsih in polresnično trditev, da bi lahko babici kdo vzel vnuka (babici, ki ima vnuka, za katerega lepo skrbi, tega ne bo nihče vzel, možno pa je, da ji center za socialno delo po smrti biološkega očeta ali mame otroka ne bi zaupal v varstvo, če bi presodil, da mu bo bolje s človekom, s katerim že živi), lahko povedano strnemo v ugotovitev, ki je sovražni govor par excellence: ljubezen med istospolnimi ni normalna. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je, ali je zasluga Primčeve mobilizacijske moči, da se javnost ob tako odkriti sovražnosti od njega in njegovih ni odvrnila. Politični poznavalci se bolj nagibajo k mnenju, da je Primčevo čajankarsko gibanje zraslo v pravem času – v razmerah krize, strahu in globalnih političnih zaostritev, zaradi česar bi bil rezultat referenduma enak tudi ob kakšni manj »karizmatični« osebnosti.

Primc se je med načrtovano pozitivno kampanjo poskušal izogibati ekscesni verbalni sovražnosti do istospolno usmerjenih. Ko je na primer odgovarjal v spletni klepetalnici na MMC, je med drugim dejal, da bi se, če bi imel otroka geja, »veliko pogovarjal«. A nato mu je v razpravi na Pop TV vendarle ušlo sovraštvo: sinu geju bi dal ravno toliko dediščine, da bi preživel, večino bi jo pa dal tistim, ki bi nadaljevali njegov rod. Kaj bi dal morebitnim neplodnim sinovom, ni povedal...